Internet kot medij za izmenjavo informacij v slovenskem kmetijstvu

Marjana Drobnič, Oddelek za zootehniko, Biotehniška fakulteta

Izvleček

V slovenskem kmetijstvu vrsta inštitucij vzdržuje lastne informacijske sisteme, pretok informacij med ljudmi pa poteka skoraj izključno v obliki tiskanih gradiv. Priprava takih informacij je draga, zaradi visoke cene je količina dostopnih informacij omejena, omejena je tudi ažurnost informacij. Določeni podatki v podatkovnih bazah so podvojeni in se vzdržujejo na več mestih, težave nastopajo tudi pri vzdrževanju integritete podatkovnih baz. Rešitev tega problema vidimo v vzpostavitvi Intraneta v slovenskem kmetijstvu, ki bi bil zgrajen na osnovi Interneta in World Wide Web tehnologije. Gre za povezovanje obstoječih informacijskih sistemov s telekomunikacijami in standardi v porazdeljen informacijski sistem, katerega vsak del je avtonomen, a stične točke in možnost transparentne in trenutne izmenjave dokumentov, podatkov, aplikacij ga veže v koherenten globalni informacijski sistem.

Ključne besede: kmetijstvo, Internet, Intranet, World Wide Web, globalni informacijski sistem

Uvod

Internet se v svetu in tudi pri nas bliskovito razvija v v najpomembnejši medij komuniciranja med ljudmi. Komunikacijska infrastruktura se v Sloveniji pospešeno razvija, tako da je dostop do Interneta že danes možen po vsej Sloveniji. Pričakujemo lahko, da bo v naslednjih nekaj letih Internet prišel v vsako pisarno, pa tudi v marsikateri dom.

Internet, zlasti njegovo najpopularnejše orodje World Wide Web (Web), je odličen medij za izmenjavanje informacij. Teritorialno je neomejen - praktično z enako lahkoto kakor podatke z lokalnega računalnika lahko dobimo (ali pošljemo) podatke z računalnika na drugem koncu Slovenije ali sveta. Cenovno je dostopen vsakomur, z najsodobnejšimi grafičnimi uporabniškimi vmesniki pa je tako enostaven za uporabo, da priučevanje traja manj kot nekaj ur.

Zaradi teh dobrih lastnosti je število uporabnikov že sedaj veliko (po nekaterih ocenah se število približuje 100 milionom uporabnikov po celem svetu (1)) in se že od druge polovice osemdesetih let vsako leto podvoji. Temu trendu sledijo tudi ponudniki informacij, tako da so danes prek Interneta dostopne tako številne informacije, da bi na osnovi tega težko trdili, da je Internet medij v v zgodnji razvojni fazi. In vendar njegov eksponencialni razvoj dokazuje prav to in daje slutiti, da bo Internet prav kmalu globalno spremenil način komunikacije med ljudmi.

World Wide Web

World Wide Web (WWW, Web, ali W3, v prostem prevodu globalno informacijsko omrežje) je nastal kot orodje na Internetu leta 1989 v CERN (Conseil European pour la Recherche Nucleaire) v Ženevi v Švici. Zgradili so ga za lastno rabo za učinkovito pregledovanje dokumentov s področja jedrske fizike. Orodje je hitro preseglo svoj prvotni namen in je danes tako prevaldujoča aplikacija na Internetu, da ljudje Internet pogosto (napačno) uporabljajo kot sinonim za World Wide Web.

WWW je zasnovan na principu strežnik-stranka. To preprosto pomeni, da delo opravita dve vrsti softvera: stranka, ki informacijo zahteva, in strežnik, ki informacijo priskrbi. Računalnik igra vlogo strežnika ali stranke s pomočjo sovtvera, ki teče na njem. Številčno je strank precej več kot strežnikov.

Strežnik. Strežnik je računalnik, ki je povezan v Internet in na katerem teče softver httpd. Na njem je del diska rezerviran za dokumente, ki so na voljo strankam. Naloga strežnika je sprejemati stranke in jim nuditi dokumente, ki jih zahtevajo. Strežnik skrbi tudi za avtentikacijo in v primeru, ko stranka zahteva zaupen dokument, sproži preverjanje identitete z gesli. Razen ponudbe dokumentov strežnik lahko na zahtevo stranke sproži tudi izvajanje različnih programov na računalniku-strežniku, naprimer pregled podatkov v podatkovni bazi. Dokumenti so pripravljeni v jeziku HTML (Hypertext Markup Language). Hipertekst dokumenti niso linearni, kot naprimer knjiga ali časopis, pač pa vsebujejo tudi kazalce na druge dokumente. Le-ti so lahko locirani na istem računalniku, lahko pa na kateremkoli drugem računalniku Internetu. Uporabnik do njih pride s pritiskom na miško ne glede na fizično lokacijo. Dokumenti so navadno tudi hipermedijski in lahko razen teksta vsebujejo tudi grafiko, zvok, animacijo (video), obrazce za komunikacijo z uporabnikom in celo programe.

Stranka. Stranka je računalnik z grafičnim uporabniškim okoljem, priključkom na Internet in instaliranim pregledovalnikom, naprimer Netscape. Pregledovalnik (avtorji knjige Mosaic Handbook - O'Reilly & Associates ga imenujejo švicarski nož Interneta) je močno orodje, ki obvlada delo z zelo različnimo formati datotek in z odprtim dizajnom, ki mu daje veliko fleksibilnost. Stranka z miško prek kazalcev navigira med dokumenti, ki jih nudijo strežniki. Na enak način zahteva podatke iz podatkovnih baz ali poganja programe. Delo je intuitivno in ne zahteva posebnega priučevanja. Za delo stranke zadostujejo povprečno zmogljivi računalniki, dako da je delovno mesto razmeroma ceneno.

Strnjeno na kratko, Web tehnoogija nam ponuja (deloma povzeto po (2)):

- cenen softver strežnik-stranka

- intuitiven grafični uporabniški vmesnik, ki ga beremo kot knjigo ali meni, podpira barvno grafiko in je nezahteven za pripravo

- ne zahteva priučevanja - uporabnik si le z miško izbira zanimive teme

- podpira prikazovanje takorekoč kakršnegakoli formata dokumenta, kar dosežemo s pomočjo navedbe aplikacij, ki znajo brati določene formate

- podpira multimedijsko prikazovanje (zvok, video, aplikacije in drugo)

- podpira vgradnjo kazalcev na druge dokumente, ki so locirani na istem ali drugem računalniku

- podpira "na dotik občutljivo grafiko", kjer lahko uporabnik s klikom miške na določeno mesto na grafiki sproži akcijo (pregledovanje dokumentov, programi in podobno). Primer je zemljevid, ko s klikom na Ljubljano dobimo podrobnejšo predstavitev Ljubljane.

- podpira sestavljive dokumente in reciklažo delov dokumentov

- podpira delo s podatkovnimi bazami

- podpira izpisovanje dokumentov, ki jih kreirajo druge aplikacije

- podpira ekranske obrazce in druge oblike dvostranske komunikacije

- podpira elektronsko pošto

- podpira proženje novih oken, v katerih lahko poganjamo programe, vnašamo podatke, poganjamo ukaze in podobno

- podpira poganjanje drugih programov na računalniku-strežniku

- podpira poganjanje določenih programov na računalniku-stranki

- podpira prenos podatkov med računalniki na enostaven način - uporabnik ga sproži le s pritiskom na miško

- podpira avtentikacijo uporabnikov - dostop do določenih podatkov je omejen na določene uporabnike

- podpira transakcije v realnem času

- podpira iskalne mehanizme

- podpira urejanje in arhiviranje dokumentov na centraliziran ali decentraliziran način

- podpira "demokratizacijo" publikacije dokumentov, tako da je vsak odgovoren za določene dokumente in ves čas skrbi zanje od nastanka naprej

- podpira izpis dokumentov ali delov dokumentov, tako da lahko dokumente publiciramo le v elektronski obliki, uporabniki pa si jih sami po po potrebi izpisujejo

- podpira poljubno različno računalniško arhitekturo

- enako dobro deluje na računalniških mrežah, samostojnih računalnikih, računalnikih, ki so stalno priključeni na Internet lokalno ali oddaljeno ali tistih, ki se priključijo prek telefona. Edina razlika je v počasnejšem delu pri uporabi počasnih modemov.

Standardizacija na področju izmenjave informacij

Moč Web tehnologije izhaja iz tega, da temelji na orodjih, ki tečejo na praktično vseh računalniških sistemih, ki jih danes proizvajajo. S tem se približuje idealu, ki si ga informatiki žele odkar računalniki obstajajo: splošna prenosljivost. Na področju izmenjave dokumentov na WWW trg in konkurenca oblikujeta de facto standarde, ki bodo, ko jih bodo aparati za standardizacijo dohiteli, postali pravi standardi. Praktična posledica vsega tega je ta, da z Web tehnologijo lahko že danes organizirano in enotno izmenjujemo multimedijske dokumente med različnimi sistemi.

HTML (Hypertext Markup Language) je jezik za oblikovanje dokumentov na WWW in hkrati glavni mehanizem za prikazovanje dokumentov na pregledovalnikih. Zgrajen je na osnovi SGML (Standard Generalized Markup Language), ki je že dlje časa v rabi kot medij za odprto izmenjavo dokumentov. V bistvu je HTML zgrajen s preprosto množico parov ukazov, s katerimi določimo značilne elemente v dokumentu, kot npr. naslov, podnaslov, krepki tisk, podčrtani tisk, velikost črk, barvo papirja, lokacijo grafike v dokumentu in ustrezen naslov grafike na disku, kazalce na druge dokumente in podobno. Jezik je zaenkrat še razmeroma reven, če ga primerjamo s klasičnimi urejevalniki teksta, vendar vsaka nova verzija, ki stopi v veljavo, definira dodatne funkcije. Trenutno je v veljavi t. i. HTML level 3. Seveda mora uporabnik imeti tako verzijo pregledovalnika, ki podpira verzijo HTML, ki jo pregleduje. Pregledovalniki večinoma spadajo v t.i. "shareware" ali "freeware" domeno, kar pomeni, da jih smemo uporabljati za simbolično odškodnino (npr. nekaj delet dolarjev), freeware celo popolnoma zastonj, zato pridobivanje najnovejših verzij ne bi smel biti problem. HTML dokumente na strežniku lahko oblikujemo na več načinov. Dokument lahko v celoti oblikujemo "ročno", tako da pišemo ukaze neposredno med tekst, lahko uporabimo posebne urejevalnike besedil, tako da se jezika HTML ni potrebno učiti, lahko pa dokument preprosto oblikujemo z enim od običajnih urejevalnikov besedil (npr. Microsoft Word) in ga na koncu programsko prevedemo v HTML. Tudi ti pripomočki so dostopni kot freeware ali shareware, in lahko pričakujemo, da bodo kmalu kar standardni del urejevalnikov besedil.

Za Javo, ki je dopolnitev HTML, nekateri trdijo, da pomeni tehnološki preskok, ki je toliko revolucionaren kakor Web sam. Java je programski jezik, ki odpira Webu novo dimenzijo. Z njim lahko v HTML dokumente vgradimo programe ("applets"). Web strani tako niso več nujno stattične, saj lahko prožijo programe na klientovem računalniku. Java je fleksibilen jezik, in kar je najpomembneje, popolnoma prenosljiv med različnimi računalniki.

Obstaja tudi vrsta formatov za druge tipe dokumentov, kot so grafika, zvok in video. Tako je naprimer za rastersko grafiko zaenkrat najbolj razširjen format GIF, vendar nademo grafiko tudi v drugih formatih. Web tehnologija problem pomanjkanja standardizacije na tem področju rešuje tako, da strežnik prek končnice v imenu datoteke pove format dokumenta, pregledovalnik pa s pomočjo t. i. MIME tipov izbere ustrezen program za prikazovanje in ga tudi požene. Tako je lahko pregledovanje tudi "eksotičnih" tipov dokumentov za končnega uporabnika popolnoma transparentno.

Intranet, interni Internet

Internet in World Wide Web tehnologija se je izkazala za tako uspešno, da so jo velike korporacije, ki imajo kompleksne informacijske sisteme, začele uvajati tudi za interno rabo. Tako se je rodila ideja o Intranetu. Intranet ima vse lastnosti Interneta in lahko tudi uporablja iste poti za prenos podatkov, a je zaprt za javnost. Njegova značilnost je strogo določen režim dostopnosti do podatkov.

Glavni razlogi, da se korporacije odločajo za Intranet, so v optimizaciji prenosa pravih, natančnih in ažurnih informacij do ljudi ob času, ko ljudje informacije potrebujejo. Močno se zmanjšajo stroški priprave in publiciranja gradiva, osebje si vzame natančno tiste informacije, ki jih za svoje delo potrebuje. Glavni problemi pri prenosu podatkov v obstoječi komunikacijski shemi so naslednji (2):

- nekompatibilni formati gradiv in datotek (na različnih lokacijah uporabljajo različne urejevalnike besedil, različne podatkovne baze, različne računalnike)

- pogoste menjave verzij programov; celo če uporabljamo iste softvere, lahko različne verzije močno otežujejo prenos podatkov

- neintuitivna orodja za pregledovanje dokumentov

- veliki stroški publiciranja dokumentov, ki so lahko redko rabljeni

- neažurne informacije

- težaven dostop do vitalnih informacij

- podvojevanje informacij med različnimi sistemi

Rešitev za te probleme vse več firm vidi v Intranetu, ki:

- zagotavlja (ponuja) standarde

- uporablja obstoječo hardversko in softversko opremo, ki je za vključitev v Intranet ni potrebno spreminjati ali predelovati; potrebno jo je le dopolniti z vmesniki

- je razmeroma cenena rešitev, saj ni vpletenega dragega softvera

- ohranja avtonomnost posameznih centrov

- skrb za podatke je prepuščena tistim, ki podatke zapisujejo

Gre za povezovanje obstoječih informacijskih sistemov s telekomunikacijami in standardi v decentraliziran informacijski sistem, katerega vsak del je avtonomen, a stične točke in možnost transparentne in trenutne izmenjave dokumentov, podatkov, aplikacij ga veže v koherenten globalni informacijski sistem.

Slovensko kmetijstvo

S stališča pretoka informacij v kmetijstvu opazimo vrsto inštitucij, ki si izmenjujejo informacije in podatke, med njimi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Zavod Republike Slovenije za kmetijstvo, javne strokovne službe, kmetijske šole in obe fakulteti, knjižnice, Zavod za statistiko, združenja, kmetijska zbornica, podjetja, zadruge, posamezni rejci, HMZ, pa tudi široka javnost(3). Večina teh inštitucij vzdržuje informacijske sisteme in podatkovne baze za lastne potrebe. Informacije in podatke, ki jih pripravljajo za druge službe, so večinoma v obliki tiskanih brošur in gradiv. Z izjemo nekaterih aplikacij gre danes ves pretok podatkov in informacij v slovenskem kmetijstvu prek papirja. Priprava takih informacij je draga, zaradi visoke cene je količina dostopnih informacij omejena, omejena je tudi ažurnost informacij. Določeni podatki v podatkovnih bazah so podvojeni in se vzdržujejo na več mestih, težave nastopajo tudi pri vzdrževanju integritete podatkovnih baz. Značilen primer so šifranti rejcev in identifikacija živali. Marsikatera informacija, ki jo različne službe potrebujejo za svoje delo, pa ljudi v teh službah ravno zaradi težkih poti sploh ne doseže.

Podobne probleme imajo tudi v drugih državah. V odziv ustanavljajo zveze za prenos komunikacijske in računalniške tehnologije v kmetijstvo. Tako naprimer na nivoju EU že nekaj let poteka akcija EUNITA (European Network for Information Technology in Agriculture), ki se ukvarja z aplikacijo informacijske tehnologije v kmetijstvo. V njenem okviru deluje vrsta podskupin za različne naloge. Države članice z istim namenom ustanavljajo nacionalne zveze.

Rešitev problema tudi mi vidimo v vzpostavitvi Intraneta v slovenskem kmetijstvu, ki bi bil zgrajen na osnovi Interneta in World Wide Web tehnologije. Obstoječe sisteme bi opremili z Web tehnologijo in analizirali potrebe in ponudbo informacije na kmetijskih inštitucijah v Sloveniji, ter začrtali načrt aplikacij, za katere bi bile odgovorne inštitucije same.

Izgradnja takega globalnega informacijskega sistema je lahko uspešna le, če pri njej sodelujejo ljudje iz vseh vpletenih inštitucij. Motiviranost ljudi je ključni faktor za uspeh. Vodilni kader mora čutiti potrebo po takem sistemu in mu mora biti naklonjen. Sistem bi moral biti dovolj zanimiv za vse vpletene organizacije, da bi bile pripravljene pri razvoju sodelovati. Sistem bi gotovo vzpodbudil tudi inštitucije, ki informacijskega sistema še nimajo urejenega, da bi to storile.

Izgradnja

Pri izgradnji sodelujejo strokovnjaki iz vseh zajetih inštitucij in vsaka si delo organizira sama z lastno ekipo za razvoj in podrobno oblikuje svoj del informacijskega sistema. Sami so odgovorni za vsebino svojega dela sistema, kakor tudi za softver, ki teče na njihovem računalniku. Do svojih programov in podatkov imajo dostop le oni sami, ostali pa lahko vidijo le stvari, ki so publicirane na WWW. Tako ni nevarnosti, da bi prišlo do neavtoriziranega dostopa do podatkov katerekoli izmed vpletenih organizacij. Izgradnjo koordinira manjša skupina strokovnjakov, ki prihajajo iz teh inštitucij in so dobri poznavalci dela in pretoka informacij znotraj njih. Glavne naloge te skupine so:

- koordinira delo med inštitucijami

- organizira delavnice, s katerimi predstavi Web tehnologijo odgovornim osebam in izvajalcem v inštitucijah ter tako vzpodbuja motiviranost in s tem razvoj Web tehnologije

- spremlja razvoj Intranet tehnologije v svetu in promovira aplikacijo "dobrih idej" pri nas

- organizira izobraževanje izvajalcev (programerjev), svetuje glede tehnik izgradnje lokalnega softvera, pripravlja softverske pripomočke, koordinira stile - vizualni izgled strani

- Vrednoti prispevke posameznih inštitucij k celotnemu sistemu

- spremlja razvoj sistema in o napredku sproti poroča naročniku

- pripravi najvišje nivoje menijev, ki vežejo sistem skupaj in ki končno omogočijo, da ga uporabnik vidi kot enoten, organiziran in koherenten sistem

- pomaga pri vzdrževanju celotnega sistema

Glavni koraki pri izgradnji so naslednji:

- Analiza potreb in ponudbe po informacijah

- Oblikovanje začetnega načrta, ki naj definira tok informacij: vsebino, izvore in uporabnike. Zajete naj bodo tudi tiste organizacije, ki v začetni fazi ne bodo mogle aktivno sodelovati

- Vzpostavitev "poskusne domače strani", s pomočjo katere bo možno demonstrirati potecial WWW tehnologije in na ta način motivirati odgovorne ljudi in ekipo

- Izdelava časovnega načrta katere aplikacije bodo izgotovljene v prvi, drugi fazi in tako naprej. Pri tem je potrebno upoštevati zmožnosti ekipe in tudi prioritete glede kritičnosti potreb po podatkih.

- Kritične aplikacije, ki bi jih želeli čim prej pripraviti za rabo, lahko v začetni fazi oblikujemo tako, da tekste enostavno pretvorimo v navadne tekstovne (ASCII) datoteke in take ponudimo na Webu. Kasneje jih predelamo v HTML.

- Posebno pozornost je potrebno posvetiti pripravi vstopne točke (domača stran in najvišji nivo menujev). Biti mora intuitivna in imeti hiter dostop.

- Ko sistem prične delovati, je potrebno imenovati skrbnika (t.i. webmaster), ki bdi nad sistemom in ureja sprotne težave. Odvisno od nalog, ki so mu poverjene, ima skrbnik s sistemom dela nekaj ur do nekaj dni na mesec.

Kako nam kmetijski Intranet lahko koristi?

Publiciranje informacij v elektronski obliki. Vsaka od inštitucij izdaja različna poročila in gradiva, bodisi odprtega (za javnost) ali zaprtega značaja. Papirna oblika publiciranja gradiva je statična; z elektronskim publiciranjem ne moremo v celoti nadomestiti papirnega, v marsikateri situaciji pa bi imelo vrsto prednosti. Gradiva, publicirana prek Interneta so cenejša, saj cena vključuje le pripravo gradiva, stroški tiskanja in distribuiranja pa v celoti odpadejo. Razen tega je tako gradivo širše dosptopno in vedno na razpolago na mestu, kjer ga je zelo preprosto najti. Vedno je na voljo najnovejša verzija, tako da ni problemov z obveščanjem o popravkih ali celo zastarelimi informacijami. Po potrebi si ljudje gradivo lahki izpišejo na lokanem tiskalniku. Intranet je idealno mesto za objavo različnih zakonov, predpisov, pravilnikov, navodil in podobno.

Publiciranje informacij na nov način. WWW tehnologija omogoča več kot le pripravo linearnih dokumentov. V dokument lahko vključimo barvno grafiko, zvok, animacijo in video. Razen tega pa s pomočjo hiperpovezav pripravimo interaktivne dokumente, kjer uporabniki sami zahtevajo določene dele teksta, podatke, grafe, poročila in podobno. Pri tem je možno vzpostaviti povezavo s podatkovno bazo, tako da imamo dostop do najnovejših podatkov.

Porazdeljena podatkovna baza. Če na slovensko kmetijstvo gledamo kot na nek sistem ali, čeprav ohlapno definirano, organizacijo, lahko na vse podatkovne baze, ki se pojavljajo v kmetijstvu, imenujemo podatkovno bazo v kmetijstvu. Za podatkovne baze velja, da je potrebno skrbeti za njihovo integriteto - podatkovne baze med posameznimi inštitucijami naj bodo usklajene. Primer, kjer se problemi že pojavljajo in se že iščejo možne rešitve, je šifriranje kmetij in identifikacija živali. Z uporabo Intraneta je popolna in trajna rešitev teh problemov le vprašanje softvera.

Vzpostavitev možnosti za deljeno rabo podatkov. Z vzpostavitvijo Intraneta se bodo pojavile nove možnosti za sodelovanje med inštitucijami. Že sedaj se pojavljajo želje po povezovanju podatkov, ki jih zbirajo in hranijo različne inštitucije, naprimer uporaba podatkov o vremenu, ki jih hranijo na HMZ pri analizah plodnosti živali ali rodnosti pridelkov. Intranet različne lokacije poveže v dozdevno eno samo, enotno računalniško omrežje.

Možnost uporabe skupne podatkovne baze za inštitucije, ki so fizično dislocirane. Na ta način je mogoče urediti tudi neposreden dostop do podatkovne baze za kmetijsko živinorejske zavode, lahko pa tudi za posamezne rejce. Prednosti pred alternativnim sistemom, kjer je programska oprema instalirana na zavodu, so številne. Zavod ima vedno dostop do najnovejših verzij programov, ljudje v zavodu niso obremenjeni z vzdrževanjem programov in se lahko posvetijo le podatkom, v primeru težav se lahko takoj obrnejo na vzdrževalce programske opreme. Precejšen je tudi prihranek pri nakupu programske opreme, saj jo je potrebno kupovati le za en računalnik, kjer je na voljo več ljudem hkrati. Slabost takega sistema je v ranljivosti v primeru izpada telefonskih povezav.

Prenos sporočil med posamezniki (elektronska pošta). Elektronska pošta ne more v celoti izpodriniti telefona, je pa izredno koristna dopolnitev. Pogoj je le ta, da je računalnik z dostopom do elektronske pošte vedno pri roki (na pisalni mizi) in ljudje jo bodo v kratkem času težko pogrešali. Sporočilo doseže naslovnika v nekaj sekundah, je enostavnejši za uporabo kot faks, lahko prenašamo tekst, grafiko, zvok, razen tega pa lahko do svojega elektronskega nabiralnika pridemo od koderkoli na Internetu, torej tudi, ko gremo na sestanek v drugo mesto ali državo.

Diskusijske skupine. S pomočjo Intraneta lahko organiziramo forum v različnih oblikah: elektronske oglasne deske za obravnavanje tekoče problematike, objavo različnih predlogov, novosti in obvestil.

Oprema in priključevanje

Organizacija, ki želi uporabiti WWW tehnologijo, bi v idelanem primeru določene računalniške resurse imela že na voljo. Mednje spadajo:

- lokalno računalniško omrežje (v primeru večjega kolektiva) ali računalnik in modem

- računalnike, na katerih teče grafično uporabniško okolje (naprimer Microsoft Windows 3.X, Windows 95, XWindows, OS/2 in podobno)

- telefonska linija, ISDN ali najeta linija za povezavo do posrednika za Internet

Da se lahko aktivno vključi na Internet, potrebuje še naslednje komponente:

- TCP/IP podporo na omrežju ali PPP za posamezne računalnike

- posrednika za Internet

- instaliran softver, ki podpira TCP/IP komunikacijo, in s pomočjo katerega lahko prikazujemo WWW dokumente (npr. Netscape, softver za prikazovanje grafike in filmov, predvajanje zvoka in podobno)

- v primeru, da želi imeti strežnik, softver za WWW strežnik

Način priključitve na Internet je odvisen od velikosti delovne skupine in nameravanega načina uporabe.

Posamezni uporabniki, ki nameravajo uporabljati le pregledovalnik in z njim iskati informacije na internetu (in torej nastopati izključno kot stranka), bodo tipično uporabili priključek s SLIP (Serial Line Protocol) ali PPP (Point-to-Point Protocol). Ta način je "na klic", preko telefonskega priključka in modema, nudi pa vso funkcionalnost direktnega priključka in s tem tudi vse udobje grafičnih uporabniških vmesnikov (naprimer Netscape). Pri takem načinu potrebujemo le osebni računalnik z instaliranim grafičnim uporabniškim okoljem, PPP in pregledovalnikom, modem in telefonski priključek. Pri tem načinu dela je slabost počasno delo, saj modemi danes podpirajo hitrosti prenosa do največ 28,800 bps (bitov na sekundo), kar je za prenašanje teksta dovolj hitro, medtem ko je prenos grafike, zvoka, animacije in apletov lahko neudobno počasen, saj se lahko nalagajo tudi več minut. Prednost takega priključka je cenen način dostopa, saj tekoči stroški vključujejo le telefonske impulze za čas, ko smo priključeni, in eventuelno naročnino Internet posredniku.

Hitrejši način pristopa je ISDN (Integrated Services Digital Network), ki ga slovenski Telekom v tem času uvaja tudi v Sloveniji. Pri tem načinu lahko dosegamo hitrosti 64,000 do 128,000 bps, kar je za interaktivno delo zelo udobna hitrost. Potrebujemo ISDN priključek, priključimo pa se lahko le preko punudnika, ki ima tudi sam ISDN priključek. Telekom nam tak priključek instalira na obstoječo telefonsko linijo, uporabljamo pa jo lahko hkrati za prenos podatkov glasu prek telefonskega aparata. Za ta način prenosa ne potrebujemo klasičnega modema, pač pa ustrezno hardversko kartico.

Za delovne kolektive, kjer se bo vsak uporabnik prek svojega računalnika povezoval v Internet, je najboljča možnost skupna priključitev in dostop prek lokanega omrežja. V primeru, ko imamo strežnik, ki naj bo ves čas na voljo strankam, mora imeti računalnik permanentno povezavo v Internet.

Cena

Ob predpostavki, da imamo lokalno računalniško omrežje na voljo, imamo z vzpostavitvijo Interneta naslednje začetne stroške:

- stroški vzpostavitve telekomunikacijski linij do Internet posrednika, ki so odvisni od načina povezave in lahko vključujejo v enostavnem primeru nakup modema in pridobitev telefonske linije in v zahtevnejših pridobitev ISDN ali komutirane linije in nakup ustreznega komunikacijskega hardvera

- instalacija TCP/IP in pregledovalnika, lahko pa tudi dodatne aplikacije: strežnik, telnet, program za pregledovanje posebnih formatov grafike ali predvajanje zvoka, softver za iskanje po slovenskih knižnjicah in podobno. Večina naštetega softvera najdemo tudi v domeni "freeware" ali "shareware", če pa si želimo zagotoviti tehnično pomoč, se lahko odločimo tudi za nakup.

- razvoj Web aplikacij; med Web aplikacije bomo šteli le tiste aplikacije, ki so neposredno vezane na izmenjavo informacij. Ostale, interne aplikacije ostanejo v domeni organizacije na nespremenjen način, če ji dovolj dobro služijo. V nekaterih primerih bo želela uporabniški vmesnik prestaviti na Web tehnologijo. Organizacije, ki svojega računalniško podprtega informacijskega sistema nimajo razvitega, bodo Web aplikacije razvijali vzporedno s svojim sistemom, podatkov drugih organizacij pa bodo deležne takoj po priklopu na Internet.

Med tekoče stroške lahko štejemo ceno telefonske povezave do vstopne točke. Vstopna točka v Sloveniji za izobraževalne in raziskovalne organizacije prek organizacije ARNES je brezplačna, medtem ko posamezniki ali komercialne organizacije dostopajo prek posrednika za Internet, ki jim s svojo opremo omogoči dostop in za to zaračuna naročnino. Upopraba samega Interneta je zaenkrat brezplačna.

Med tekoče stroške moramo šteti tudi interne stroške vzdrževanja softvera na svoji lokaciji. Če vzdržujemo strežnik, moramo redno vzdrževati in obnavljati dokumente.

Viri

(1) Ocenjeno s projekcijo podatkov na http://nic.merit.edu

(2) Bernard, R. Building a corporate Intranet: How to use Internet tools to bring the information superhighway in-house. Online seminar http://www.intramark.com/resources/sem_1.html. Copyright ©1994-96, Wordmark Associates, Houston, Texas USA

(3) Šalehar, A. in Drobnič, M., 1996. Kmetijstvo in Internet. Sodobno kmetijstvo, 29, št. 3, Ljubljana, s. 129-134.

-------------------------------- Verzija 10.6.96; tekoča verzija dostopna na http://agri.bfro.uni-lj.si/kmetijstvo