Organizacija združenih narodov za kmetijstvo in prehrano (FAO) je v novembru 1996 organizirala svetovni vrh "HRANA ZA VSE". Svetovni voditelji so se zbrali, da bi namenili pozornost vprašanju prehranske varnosti, da bi našli odgovore na vprašanje, kako zagotoviti dovolj hrane vsem prebivalcem sveta za zdravo in produktivno življenje. Na svetu je stalno podhranjenih 800 mil. ali 14% ljudi (od tega 200 mil. otrok starih do pet let). Po letu 1985 je indeks naraščanja števila prebivalstva večji od indeksa povečevanja pridelka žit, ki so človekovo najpomembnejše živilo in v naslednjih tridesetih letih je potrebno povečati pridelavo hrane za več kot 75%. RIMSKA DEKLARACIJA 1996 je dogovor o prehranski varnosti in načrt ukrepov za izkoreninjenje lakote na svetu. V naslednjih dvajsetih letih je treba zmanjšati število podhranjenih ljudi od sedanjih 800 mil. na polovico. Za dosego prehranske varnosti je pomembna lastna pridelava večine hrane. V ta namen je posvečeno izobraževanju, raziskovalnemu delu in prenosu ter izdelavi lokalnim razmeram primernih tehnologij veliko pozornosti. Znanje je osnova za dosego postavljenih ciljev - nove, predvsem biotehnološke metode pa so realna osnova za vzgojo novih rodnejših in odpornejših sort kmetijskih rastlin in za boljše domače živali. Pri tem so izredno pomembne avtohtone sorte in pasme ter strokovnjaki z modernimi biološkimi znanji.

V Sloveniji nimamo dovolj lastne hrane in smo še posebej pri krušnih žitih v veliki meri odvisni od nakupa - samooskrba z žiti je okoli 55%. Pomembno je, da vplivamo na:

- splošno izobrazbo in biološko osveščenost,

- varovanje obdelovalne zemlje in preprečitev zaraščanja kmetijskih površin (ohraniti bi morali vsako ped plodne zemlje),

- kmetijsko politiko (nikoli ne smemo mimo ohranjanja lastne pridelave večine hrane),

- pospešeno vlaganje v biološke in biotehniške raziskave - v znanje (za realizacijo trajnostnega razvoja je treba dopolniti sedanje in še posebej poiskati take tehnologije pridelave hrane, ki bodo zagotavljale dovolj velike letine in prireje brez rabe škodljivih zunanjih vplivov na pridelek oz. na okolje. Brez obsežnih raziskav - brez znanja, nam to ne bo uspelo).

Povsem jasno je, da je potrebno znatno spremeniti globalno razdelitev raziskovalnih sredstev in tudi v Sloveniji dati pri tem prednost znanostim o življenju. 

---

* redni prof. dr., Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko, 1230 DOMŽALE
 

RIMSKA DEKLARACIJA 1996 IN SLOVENIJA Andrej Šalehar*

Organizacija združenih narodov za kmetijstvo in prehrano (FAO) je v novembru 1996 organizirala svetovni vrh "HRANA ZA VSE". Zbrali so se svetovni voditelji, da bi namenili pozornost vprašanju prehranske varnosti, da bi našli odgovore na vprašanje, kako zagotoviti dovolj hrane vsem prebivalcem sveta za zdravo in produktivno življenje. Gre za izredno pomemben dogodek, ki ga lahko povsem enakovredno primerjamo z zgodovinskim sestankom v Rio de Jaineru pred štirimi leti. V času, ko veljajo predvsem zakoni potrošniške družbe in ko se dobi za denar hrane kolikor in kakršnokoli hočeš, bo morda marsikomu celo nerazumljivo poudarjanje pomena tega svetovnega srečanja. Probleme drugih, ki trpijo pomanjkanje hrane ali pa naš nekoliko bolj oddaljeni jutrišnji dan, prepogosto zakrivajo težave trenutnega oz. materialnega uspeha.

ZAKAJ JE BIL SKLICAN SVETOVNI VRH?

Generalni direktor organizacije FAO gospod dr. Jacques Diouf je namen in pomen tega svetovnega srečanja pojasnil z izjavo:

"Pravica do hrane je najbolj osnovna pravica vsakega človeka. V naslednjih tridesetih letih je potrebno povečati pridelavo hrane za več kot 75%, da se bo ohranil korak z naraščanjem prebivalstva. Pripraviti se moramo na to, da bomo v letu 2025 prehranili okoli 9 milijard ljudi v primerjavi s sedanjimi 5.8 milijardami. Posebno skrb vzbujajo: sedanja pojemajoča pridelava žita, zmanjševanje rezerv žita in pomoči v hrani ter naraščanje cen žit".

Povedano je naloga, ki jo ne bi smela prezreti nobena država tega sveta in bi jo morala prednostno upoštevati v svoji politiki, ter jo vključiti še posebej v kmetijsko. Na svetovnem vrhu "HRANA ZA VSE" so najodgovornejši predstavniki vseh držav sveta iskali skupno pot, kako dolgoročno zagotoviti hrano za vse človeštvo, kako doseči splošno prehransko varnost in kako doseči globalni dogovor za preprečitev lakote. Na svetu je okoli 800 mil. ali 14% ljudi stalno podhranjenih. Po podatkih FAO se kar 88 držav v razvoju uvršča v tako imenovano skupino LIFDC - low income food deficit countries (države z nizkim dohodkom in primankljajem hrane).  

---

* redni prof. dr., Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko, 1230 DOMŽALE
 

PRIDELAVA ŽITA NA SVETU PO LETU 1960

Žita so najpomembnejše človekovo živilo. V zadnjih štiridesetih letih, ki jih zaradi izrednega povečanja pridelka imenujemo tudi doba zelene revolucije, je samo do sredine osemdesetih let uspelo s povečevanjem pridelka slediti naraščanju prebivalstva (tabela 1).

Podatki v tabeli kažejo, da se je v obdobju 1961 - 1995 število prebivalcev povečalo za 86%, skupen pridelek žit in na ha pa več kot podvojil. V tem obdobju se je pridelek žit na prebivalca povečal za samo 17%. Po letu 1985 pa naraščanje prebivalstva prehiteva povečevanje pridelka žit in pridelek žita na prebivalca po tem letu vztrajno pada (graf.1 in 2). S sedanjimi tehnologijami pridelave in sortami žita pa so možnosti za dolgoročnejšo premostitev nesorazmerja med indeksom naraščanja prebivalstva in indeksom povečevanja pridelave žita omejene. Posebej še, ker se vztrajno zmanjšujejo kmetijske površine in obdelovalne površine na prebivalca. V letu 1993 je na enega prebivalca sveta le še 24 arov obdelovalnih površin. K temu je treba dodati , da je izkoriščanje ribjega bogastva že preseglo njegovo obnovitveno zmogljivost in da propadajo gozdovi.

Kako pomembno je, da čimprej razrešimo problem pridelave žit, kažejo med drugim podatki o sedanji ter potrebni bodoči pridelavi, ki jih lahko najdemo v knjigi World agriculture towards 2010 (tabela 2).

Podatki v gornji tabeli odkrivajo velika nesorazmerja med razvitimi državami in državami v razvoju: V razvitih državah živi okoli četrtina prebivalstva, ki pridelajo slabo polovico svetovne pridelave žita in na prebivalca skoraj 700 kg žita. V državah v razvoju pa živi okoli tri četrtine prebivalcev, ki pridelajo le dobro polovico žita in na prebivalca samo okoli 210 kg. Po projekciji FAO bo leta 2010 živelo v državah v razvoju že več kot 80% ljudi. Da pa bi oskrbo z žiti vsaj ohranili, bodo morali v državah v razvoju do leta 2010 povečati sedanjo pridelavo žita za skoraj 50%. To pa ni problem samo teh držav, ampak vseh držav sveta.

KAKO IZ ZAGATE?

Zagato je mogoče rešiti v osnovi na dva načina:

- z zmanjšanjem rasti prebivalstva,
- s povečanjem pridelave hrane.

O prvem bodo spregovorili drugi za to poklicani strokovnjaki. Drugo, povečanje pridelka, je povsem realno, ker je na svetu še veliko neizkoriščenih možnosti za pridelovanje po sedanjih modernih tehnologijah - v deželah v razvoju je pridelek žit za več kot polovico manjši v primerjavi z razvitimi deželami. FAO, ki v svojih dokumentih že napoveduje prihajajočo zeleno revolucijo, snuje tehnološki napredek modernega kmetijstva na dveh paradigmah, ki se medseboj dopolnjujeta:

- prva temelji na znanstveno utemeljenih tehnoloških možnostih izboljšanja pogojev okolja za pridelavo letine oz. za živinorejo (namakanje, izboljševanje plodnosti tal, varovanje pred boleznimi in škodljivci, varovanje pred boleznimi pri domačih živalih, raba modernih sistemov reje domačih živali, itd). To je pot, po kateri se je razvijalo kmetijstvo v zadnjih 150 letih, ki je posebej po šestdesetih letih osnovalo izboljšanja pridelkov na osnovi zunanjih inputov (energija iz fosilnih goriv, umetna gnojila, pesticidi, ..) in genetsko boljših sort semen ter plemenskih živali.

- druga temelji na danih naravnih razmerah in izkorišča možnosti za povečanje pridelka z izboljšanim genetskim materialom in s spremembami v organizaciji in ekonomiki pridelave hrane brez velikih zunanjih inputov.

Poudarjeno se pri tem omenja tudi trajnostno rabo naravnih virov, ohranjanje biotske raznovrstnosti kmetijskih rastlin in domačih živali, širjenje raziskovalnega dela, prenos modernih tehnologij, izobraževanje kmetov in strokovnjakov. Prevladuje mišljenje, in to povsem upravičeno, da je znanje osnova izhoda iz zagate. Nove, predvsem biotehnološke metode, so realna osnova za vzgojo novih rodnejših in odpornejših sort kmetijskih rastlin in za boljše domače živali. Pri tem so izredno pomembne avtohtone sorte in pasme. Naravnost ohrabrajujoča je bila v lanskem letu objava o hibridni pšenici, ko je z modernimi biotehnološkimi orodji in genetsko različnimi sortami pšenice, ki so bile po izvoru iz Francije, Amerike, Kitajske in Sibirije, uspelo vzgojiti semena pšenice s trikratnim prinosom. Pogoj za take uspehe je ohranjevanje biotske raznovrstnosti in strokovnjaki z modernimi biološkimi znanji.

Posebej pomembno je tudi načelno izhodišče, da je rešitev iz zagate predvsem v lastni pridelavi večine hrane. V ta namen je posvečeno izobraževanju, raziskovalnemu delu in prenosu ter izdelavi lokalnim razmeram primernih tehnologij veliko pozornosti. Pomembno vlogo bo imela tudi v bodoče pomoč v hrani, še posebej ob naravnih katastrofah.
 

RIMSKA DEKLARACIJA 1996

Ob koncu svetovnega vrha "Hrana za vse" so zbrani državniki sveta ob sicer negodovanju nekaterih "velikih" sprejeli Rimsko deklaracijo o svetovni prehranski varnosti in načrt ukrepov. Poleg osnovnega spoštovanja pravic vsakega zemljana do varne in hranilne hrane, ki je povezana s pravico do primerne in zadostne hrane ter osnovno pravico vsakogar, da ni lačen, so zapisana stališča o nesprejemljivosti lakote, o prepovedi uporabe hrane kot sredstva pritiska za dosego ciljev bogatejših, o revščini dela človeštva kot osnovnega vzroka za lakoto in podhranjenost, itd. Načrte ukrepov so zasnovali na izhodišču, da je treba v naslednjih dvajsetih letih zmanjšati število podhranjenih ljudi od sedanjih 800 mil. na polovico. Ob tem izhodišču za načrt akcij pa se kaže vsa nemoč, kako premagati lakoto, kako uravnotežiti nesorazmerje med indeksom povečevanja pridelka hrane in indeksom povečevanja prebivalstva, kako zagotoviti hrano za normalno življenje vsakega človeka. Podhranjenost je potrebno še posebej pri otrocih - na svetu je 200 mil. otrok mlajših od pet let, ki so stalno podhranjeni - razumeti ne samo kot ogrožanje njihovega življenja, ampak tudi kot oviro za njihov normalni telesni in duševni razvoj. Lačni ljudje ne morejo delati, lačni otroci se ne morejo učiti. Brez dobro prehranjenih in zdravih ljudi razvoj ni mogoč. Vse to samo več kot očitno napoveduje, da bo lahko prav pomanjkanje hrane v nekaterih delih sveta, glavno politično orožje bogatih ter sitih in da bo morda celo prva ovira pri ohranjanju svetovnega miru.

SLOVENIJA IN SVETOVNI VRH "HRANA ZA VSE"

V Sloveniji nimamo dovolj lastne hrane in smo še posebej pri krušnih žitih v veliki meri odvisni od nakupa - samooskrba z žiti je okoli 55%. Popolnoma realna so predvidevanja, da se bodo živila podražila in da bo to znatno vplivalo na narodno gospodarstvo, pa tudi na svetovno politiko. Na voljo imamo veliko možnosti, ki bi lahko ob sorazmerno majhnem, a pravočasnem materialnem vložku v Sloveniji znatno prispevala k razrešitvi možnih bodočih zadreg. Navedimo nekatere:

- splošna izobrazba in biološka osveščenost: V času, ko se srečujemo z resnimi problemi propadanja okolja in z načinom življenja, ki med vrednote le redko uvršča vsakoletni pridelek kruha, sta izredno pomembna vzgoja in splošna biološka izobraženost. Predvsem šolajočim bi morali omogočiti, da jim bo postalo povsem nedvoumno, da je hrana vrednota, in jim privzgojiti spoštovanje do vsakdanjega kruha, kakor je že zapisano v temeljih naše kulture. Več splošnega biološkega znanja bi pomagalo pri razumevanju dogajanj v našem okolju in neposredno prispevalo k odgovornejšemu ravnanju vsakega od nas. V teku je priprava novih kurikulumov za osnovne in srednje šole in s tem idealna priložnost, da povedano neposredno vključimo v programe, v vzgojo naših otrok.

- varovanje obdelovalne zemlje in preprečitev zaraščanja kmetijskih površin: V Sloveniji imamo na vsakega prebivalca le 0.32 ha obdelovalne zemlje (od tega 0.12 ha njiv in vrtov). V zadnjih tridesetih letih smo skupaj izgubili 119634 ha kmetijskih površin ali letno po 3988 ha. Priča smo hudemu zaraščanju kmetijskih površin in praznenju podeželja ter posebej v odročnejših in hribovitih predelih, propadanju celih vasi. Po nekaterih ocenah naj bi zaraščenost dosegla že blizu 60% površine Slovenije (pred 100 leti samo 42%). Ohranitev življenja v teh krajih je osnovni predpogoj za preprečitev nadaljnega zaraščanja kmetijskih površin. Preprosto povedano, ohraniti bi morali vsako ped plodne zemlje.

- kmetijska politika : Slovenski parlament je leta 1993 sprejel strategijo razvoja kmetijstva v Sloveniji. Ta med drugimi cilji kmetijske politike opredeljuje tudi ohranjanje kmetijske zemlje, okolja in podeželja. Obstajajo upravičene bojazni, da se bodo številna tovrstna prizadevanja razvodenela. Kakorkoli že, nikoli ne smemo mimo ohranjanja lastne pridelave večine hrane. Tako ravnajo tudi bogate države, ki imajo dovolj materialnih sredstev za nakup potrebne hrane. Švica, ki je sprejela strategijo razvoja svojega kmetijstva v letu 1992, jo je temeljila na vsestranskem pomenu kmetijstva (ne le intenzivna pridelava hrane, ampak še posebej ohranjanje krajine) in na dolgoročnem predvidevanju, da utegne ob hitrem naraščanju prebivalcev postati prehrana v ne tako oddaljeni bodočnosti osrednji problem. Tudi v EU posvečajo temu vprašanju vso potrebno pozornost.

- pospešeno vlaganje v biološke in biotehniške raziskave - v znanje: Zelena revolucija je temeljila na znanju. Temu sledijo tudi še danes vse tiste države, ki pospešeno vlagajo v znanosti o življenju, kamor štejemo tudi takoimenovane biotehniške znanosti. Združene države Amerike so v te znanosti že nekaj let nazaj vlagale skoraj polovico vseh raziskovalnih sredstev, napredne zahodne države vsaj tretjino in pri nas le petino raziskovalnih sredstev. Za biotehniške znanosti je bilo še pred leti namenjeno okoli 12%, danes pa še samo slabih 9% raziskovalnih sredstev. Znanosti o življenju so za razliko od večine drugih znanosti pogosto vezane na naš prostor in naše klimatske razmere. Znanj, ki so ekološko, demografsko, sociološko in še drugače specifična, enostavno ni mogoče prenesti. Namesto nas torej ne more in tudi ne sme opraviti teh tako potrebnih raziskav nihče drug. Vedeti in se zavedati, kako je z našo naravo, z našimi gozdovi, vodotoki, živino in polji ter kakšno hrano imamo in kako varujemo naše zdravje, je naša skupna zaveza.

Na konferenci v Rio de Jaineru leta 1992 je bila sprejeta Agenda 21, ki jo je podpisala tudi Slovenija. S tem smo se obvezali, da bomo svoj razvoj osnovali po načelih trajnostnega razvoja, da bomo upoštevali nosilne zmogljivosti narave in da bomo zagotovili kakovostnejše življenje zase in tudi za potomce. Za realizacijo trajnostnega razvoja je treba dopolniti sedanje in še posebej poiskati take tehnologije pridelave hrane, ki bodo zagotavljale dovolj velike letine in prireje brez rabe škodljivih zunanjih vplivov na pridelek oz. na okolje. Brez obsežnih raziskav - brez znanja, nam to ne bo uspelo. Povsem jasno je, da je potrebno znatno spremeniti globalno razdelitev raziskovalnih sredstev in tudi v Sloveniji dati pri tem prednost znanostim o življenju.