KRŠKOPOLJSKI PRAŠIČ

VSEBINA

2. UVOD IN POMEN OHRANJANJA BIOLOŠKE RAZNOVRSTNOSTI DOMAČIH ŽIVALI
3. IZVOR DOMAČEGA PRAŠIČA
4. UTRINKI IZ ZGODOVINE PRAŠIČEREJE V SLOVENIJI
5. KRŠKOPOLJSKI PRAŠIČ - SLOVENSKA PASMA PRAŠIČEV
6. MNENJA O IZVORU
7. POVZETEK RAZVOJA IN REJE KRŠKOPOLJSKEGA PRAŠIČA
8. PREDSTAVITEV KRŠKOPOLJSKEGA PRAŠIČA - MORFOLOŠKI OPIS
9. REZULTATI RAZISKAV V LETIH 1990 - 1995
10. UKREPI IN PROGRAM OHRANJANJA
11. GENSKE BANKE IN KRŠKOPOLJSKI PRAŠIČ
12.  ZAKLJUČEK
 

 UVOD IN POMEN OHRANJANJA BIOLOŠKE RAZNOVRSTNOSTI DOMAČIH ŽIVALI  

- Čas v katerem živimo označuje vrsto nesorazmerij:
razporeditev materialnih dobrin
razporeditev hrane
povečevanje števila rasti prebivalcev in povečanje pridelave hrane

- Državna akademija znanosti ZDA in londonsko kraljevo društvo sta leta 1992 sporočili svetu: 
.... če se bodo  sedanje napovedi rasti prebivalstva uresničile in če bodo vzorci človeške dejavnosti na našem planetu ostali nespremenjeni, znanost in tehnologija ne bosta mogli preprečiti nezadržnega propadanja okolja ali pa še večje revščine v velikem delu sveta...

- Ohranjanje biološke raznovrstnosti domačih živali je po Hammondu (1994) pomembno zaradi:
povečanja pridelave hrane
povečanja proizvodnosti agrikulturnih površin in drugih inputov
vzpostavitve trajnostne agrikulture v dobro sedanjih in bodočih generacij
 
 

  IZVOR DOMAČEGA PRAŠIČA   

- Zoološka sistematika:
Prašiče uvrščamo v red parkljarjev (Artiodactyla) in družino prašičev (Suidea), ki vključuje 6 rodov, od katerih je za človeka najpomembnejši rod pravi prašič (Sus) iz katerega izvirajo predniki domačih prašičev.

- Izvirna vrsta:   glej predavanje Pasme prašičev
Izvirna vrsta domačih prašičev (Sus domesticus) je divji prašič (Sus scrofa), razširjen sicer v Evropi, Aziji, severni Afriki in Indoneziji.

- Domestikacija:  povezava : agripedia
Za udomačitev prašiča sta pomembna dva domestikacijska centra: evropski in jugovzhodno azijski, kjer sta bili udomačeni podvrsti:

evropski divji prašič (sus scrofa scrofa) in
azijski divji prašič (sus scrofa vittatus).

Biološko se podvrsti razlikujeti:
-  prva je pozno zrela, slabo rodovitna in slabo rastna
- druga rano zrela, bolj nagnjena k zamastitvi in bolje rastna.

Take značilnosti imajo tudi pasme, ki izvirajo neposredno od prve oz. druge izvirne podvrste divjega prašiča.

- čas udomačitve:
Človek je udomačil prašiče pred nekako 10000 leti v jugovzhodni Aziji in pred 7000 - 9000 leti v Evropi. Iz tega časa so tudi arheološke najdbe kosti v južni Anatoliji in severnem Iraku ter stenske slike v templju v južni Anatoliji. Reja prašičev je bila dobro poznana tudi v antičnih časih.
 
 

  UTRINKI IZ ZGODOVINE PRAŠIČEREJE V SLOVENIJI 

Prašičereja ima v Sloveniji dolgo tradicijo.

- Urbarji:
Tlačani so plačevali takoimenovani svinjski davek, ki so ga obračunavali po različnih denarnih vrednostih - po vsej verjetnosti po velikosti prašičev

- Listina iz let okoli 1300
Opisan je spor med kmeti iz Hrastovelj in iz sosednega Kubeda ter plen, ki so ga odnesli Kubečani. Pri tem omenjajo tudi prašiče in sicer: prašiče (porci) in svinje (sues) različnih velikosti oz. starosti.

- Freska: klanje prašičev
Svojevrsten dokaz o reji prašičev iz l. 1490 je v enajstem medaljonu stenskega koledarja v cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah. Ta medaljon prikazuje za mesec november, podobno kot koledarček iz samostana v Bistri iz l. 1415, klanje prašičev.  Mnenju, da bi moralo biti to kmečko opravilo pokazano mesec kasneje, v decembru, je težko pritegniti, ker je bila takratna pašna reja prašičev odvisna predvsem od razpoložljive hrane v gozdu (želod in žir).

- Žirovščina
Kmetje so plačevali za pašo v gozdu  takoimenovano žirovščino - v denarju ali plečetih.

- Freska: Beg v Egipt
 Omeniti velja še en dokaz o reji prašičev iz leta 1474, ki je v cerkvici sv. Marija na Škriljinah pri Beramu. Na freski,  ki upodablja Beg v Egipt, sta naslikana dva domač a prašiča, ki s svojo obliko omogočata sklepanje, da sta potomca evropskega divjega prašiča.

- Celjski strop
Okoli leta 1600 je bil naslikan Celjski strop, ki v upodobitev letnega časa Zima vključuje tudi klanje prašiča.
 
- Listina iz leta 1620
Ohranjena listina iz leta 1620 priča o kolinah, ko je oskrbnik gradu Vrbovec v slovenskem jeziku sporočal svojemu gospodarju v Gradec, koliko in kakšne klobase ter koliko mesa mu bodo poslali.

- Svinjska ali prašičja pot
Preko Slovenije je stoletja vodila znamenita svinjska ali prašičja pot, ko so iz Hrvaške gonili mlade prašiče na Kranjsko, jih tu spitali, uporabili za lastno prehrano in za prodajo v Benečijo.

- Zavetnik
Najpomembnejši zavetnik prašičev in prašičerejcev je sv. Anton Puščavnik (17. januar) - takrat je ponekod v navadi darovanje suhih krač.

- Imena krajev
V Sloveniji je kar nekaj krajev, ki se s svojim imenom navezujejo na rejo prašičev:  Svinjak, Svinjska vas, Svinjski grič, Svinjski hrib, Svinjski vrh, Svino in drugi.

- Koline
Klanje prašičev na kmetiji je domači praznik (kmečki praznik, koline, furež), ki ga spremlja vrsta šeg in navad. Zelo bogata je tudi kultura izdelovanja raznih mesnih izdelkov, ki so značilna po posameznih področjih Slovenije
 

KRŠKOPOLJSKI PRAŠIČ - SLOVENSKA PASMA PRAŠIČEV 

- Krškopoljski prašič, med rejci in v starejši terminologiji imenovan tudi črnopasasti, oziroma samo pasasti ali prekasti, je edina slovenska pasma prašičev.

- Ime je vezano na geografsko področje, kjer se je pasma razvijala in ohranila vse do danes.

- Biološke značilnosti: izredna odpornost, dobra prilagodljivost na skromne pogoje reje in prehrane ter izredna kvaliteta mesa.

- Priljubljena, a neprestano ogrožena pasma:
- sorazmerno majhna razprostranjenost pasme je pretila s škodljivimi posledicami parjenja v sorodstvu;
- bolj ali manj stihijska reja;
- stalno primanjkovanje kakovostnih plemenskih merjascev;:
- prevladujoča ekonomska miselnost jo je posebej v zadnjih dvajsetih letih vseskozi odrivala na rob dogajanja;
- posledica nenačrtne reje je bila vseskozi neizenačena pasemska slika, ki danes postavlja pod vprašaj obstoj celotne pasme.

 
MNENJA O IZVORU KRŠKOPOLJSKEGA PRAŠIČA : 
 

Proučena slovenska literatura kaže, da zgodovina črnopasastega prašiča pri nas seže daleč v 19. stoletje oziroma vsaj v čas, ki mu še lahko sledimo z ustreznim domačim gradivom.

Izvira iz skupnega prednika domačih prašičev, divjega prašiča (Sus scrofa), oziroma njegovih podvrst - evropskega divjega prašiča (Sus scrofa scrofa) in azijskega divjega prašiča (Sus scrofa vittatus).

Nekatere starejše navedbe omenjajo še tretjo izvorno obliko, sredozemskega divjega prašiča (Sus meditteraneus), katerega potomci naj bi poseljevali pri nas področje južno od reke Save. Kasnejše raziskave to teorijo zavračajo in slednjega prištevajo k prvima dvema podvrstama kot mogočo prehodno skupino med njima.

RAZVOJ IN REJA KRŠKOPOLJSKEGA PRAŠIČA 
 

- V splošnem naj bi v našem prostoru dolgo prevladoval temnejši prašič, ki se je postopoma križal s svetlejšimi pasmami - uvoz plemenskih merjascev iz Anglije (jorkširci)

- Kmetijske družbe - v drugi polovici 19. stoletja so na Kranjsko uvozili večje število prašičev angleškega porekla, največ pasme suffolk (izvira s področja kasnejše wessex pasme), na sosednjo Štajersko pa berkšir in jorkšir.

- Prvi obširnejši opis krškopoljskega prašiča je iz konca prejšnega stoletja - Rohrman (1899). Avtor poudarja močno razširjenost prašičereje na spodnji Dolenjski, še posebej na področju Krškega polja. Redili so tako imenovane prekaste ali pasaste prašiče. Prašiči so imeli zadnji konec telesa črne barve, prednji pa bolj ali manj bel - pogosto v obliki širšega belega pasu okoli života. Glava je bila srednje dolga in ravna z velikimi visečimi ušesi. Res da se ti prašiči razločujejo od drugih plemen že po barvi, vendar je barva sama na sebi premalo značilna in zato bi bilo umestneje, ako bi to pleme imenovali raje po kraju, v katerem se nahaja in mu nadeli ime krškopoljski prašič. ... Pasmo je odlikovala srednje dobra plodnost, dobra ješčnost in rastnost do velikih tež (odrasle živali so imele 250 - 300 kg). Že v času nastanka tega zapisa so oplemenjevali to domačo pasmo prašičev z jorkširskimi prašiči.
 

- Usodo pasme do časa pred drugo svetovno vojno je opisal leta 1938 Oblak: "...Danes prvotne krškopoljske svinje, vsaj čiste ni več. Vendar najdemo v najbolj oddaljenih krajih še ostanke te prvotne svinje, ki po zunanjosti, barvi ter raznih merah še spominjajo na njo. Ta svinja se je posebno odlikovala v sposobnosti za produkcijo masti ter po dobri kakovosti mesa.... Domačo črnopasasto, ki je bila pred nekaj leti na Gorenjskem, predvsem v kranjskem srezu še precej razširjena in priljubljena ter zelo v modi, sedaj vedno bolj opuščajo. Glavni vzrok leži v tem, da je ta svinja vsled premajhnega rejskega okoliša morala degenerirati, ker je prišlo do plemenenja v sorodstvu. V ostalem pa je bila ta, za domačo porabo in ne toliko za izvoz namenjena svinja, prav odlična, ker je zelo hitre rasti in je bila tudi dobra za mast. Gotovo pa je, da se ta svinja radi premajhnega rejskega okoliša ne bo mogla dolgo vzdržati. Rejski okoliši naj se povečajo z enotno pasmo, kar je tudi s strokovnega stališča pravilno."

- Po drugi svetovni vojni so bile v petdesetih in šestdesetih letih opravljene pomembne raziskave krškopoljskega prašiča. V strokovnem slovstvu najdemo številne zapise do leta 1972, ko je nastopilo obdobje opustitve strokovnega  dela s to pasmo. Neznani avtor je v reviji Naša Vas leta 1956 v članku "Priznanje črnopasastem prašiču" opisal razvoj in biološke značilnosti prašičev te pasme. Posebej poudarja njihovo skromnost in odpornost ter kvaliteto mesa. Opozarja tudi na škodljive posledice parjenja v sorodstvu. Za leto 1955 objavlja podatek, da so krškopoljski rejci prodali na sejmih 64500 mladih pujskov in da je na sejmih 99.2% pasastih ter le 0.8% belih pujskov, ki imajo za 20-30% slabšo ceno kot pasasti. Posebej velja omeniti, da so v tem obdobju opravljene prve strokovne meritve plodnosti, rastnosti in mesnatosti črnopasastih prašičev pri reji v čisti krvi oz. križanju. Podatke o tem najdemo v poročilih Kmetijskega inštituta Slovenije (serija publikacij: Proizvodnost plemenskih svinj v rejskih središčih Slovenije), v diplomskih nalogah: Varl (1956), Krhin (1959) in v poročilih o raziskovalnih nalogah: Ločniškar in sod. (1962).

- Na Rohrmanov opis krškopoljskega prašiča so opozorili Eiselt (1971) in Eiselt in Ferjan (1972). Ugotavljajo, da se ta prvotni opis črnopasastega prašiča močno razlikuje od prašiča, kakršnega poznamo iz obdobja med obem vojnama in po drugi svetovni vojni. Zlasti velike so razlike v obliki ter velikosti glave in ušes. Avtorji domnevajo, da so spremembe v obliki glave in ušes nastale pod vplivom oplemenjevanja prvotnih črnopasastih prašičev z angleškimi (berkshir, cornwall) in drugimi pasmami. To domnevo opisujejo oz. omenjajo tudi drugi literaturni viri.

- Eiselt in Ferjan (1972) sta povzela rezultate raziskav in zbranih podatkov o krškopoljskih prašičih ter zapisala v povzetku: " Sedaj je pasma po tipu neizenačena in konstitucijsko močno oslabljena. Pri razmeroma velikem številu rojenih pujskov na gnezdo (10.07) je zaradi velikega števila mrtvorojenih (2.13) in zelo velikih izgub do odstavitve (26%) število vzrejenih pujskov majhno (5.87). Plodnost se glede na število živorojenih pujskov poveča s pripuščanjem k merjascem drugih pasem, n.pr. Landrace, Large White itd. Zelo dobro plodnost so pokazale križanke med krškopoljsko in švedsko landrace pasmo pri ponovnem parjenju s krškopoljskimi merjasci. V teh parjenjih se je še povečalo število mrtvorojenih pujskov na gnezdo (2.31), vendar je vitalnost živorojenih mnogo večja kot pri čistopasemskih svinjah; saj so izgube pujskov do odstavitve znašale le 5% od živorojenih, vzrejenih pa je bilo 9.19 pujskov na gnezdo.
Prašiči krškopoljske pasme so skromni, dobro izkoriščajo voluminozno krmo, slabše - vendar ne občutno - pa koncentrate. Pitovne in klavne lastnosti so se pri križanju z belimi pasmami intermediarno dedovale, to velja tudi za barvo mesa, ki je pri krškopoljski pasmi temnejša. Pri križanju krškopoljske pasme s pietrain pasmo je bil ugotovljen heterozis efekt v konverziji krme.... Meso krškopoljskih prašičev in njihovih križancev je zelo primerno za izdelavo v trajne izdelke."

- V letih 1990 - 1992 so bila opravljena poizvedovanja o ostankih krškopoljskega prašiča na Gorjancih, na področju Brežic in Krškega polja. O prvih ugotovitvah poročata v svoji diplomski nalogi Švajger in Bregar (1991). Pregledala sta okoli štirideset kmetij in ugotovila, da je današnja čreda krškopoljskega prašiča zelo neizenačena. Rejci pa so z njim zadovoljni in velika večina se mu ne misli odreči. V svoji nalogi sta zbrala dragocena pričevanja 16-tih slovenskih kmetijskih, živinorejskih in veterinarskih strokovnjakov, ki so se pri svojem delu ukvarjali ali srečevali s prašiči krškopoljske pasme.

- Po letu 1992 se nadaljuje delo na ohranjanju krškopoljskega prašiča - premiranje svinj in merjascev, iskanje, spremljanje plodnosti in sorodstva, sofinanciranje gradnje vzrejnega središča, raziskava sindroma maligne hipertermije, ....

 

PREDSTAVITEV KRŠKOPOLJSKEGA PRAŠIČA - MORFOLOŠKI OPIS 

 

 DIAPOZITIVI

REZULTATI RAZISKAV V LETIH 1990 - 1995 
 

Pregled trenutnega rejskega stanja je bil opravljen na ožjem področju Krškega polja in bližnjih Gorjancih. Drugod je krškopoljskega prašiča, po zatrjevanjih veterinarjev, kmetov in drugih, nadomestila reja belih prašičev. O tem smo se ob priložnostnih obiskih nekdanjih rejcev prepričali tudi sami. Ohranil se je le v predelih z ekstenzivnejšim kmetijstvom, v gospodinjstvih, kjer redijo prašiče za samooskrbo. V presojo smo vključili štirideset kmetij, kjer še vzdržujejo njegovo rejo oz. njegove ostanke. Podatke in ocene smo zbirali s posebno v te namene pripravljeno anketo. Za kriterij ocene zunanjosti so  služile karakteristike, ki jih v svojem poročilu o oblikovanju novega tipa domačega prašiča navaja Ferjan (1964).

Ob predstavljenih rezultatih opravljenega terenskega dela je potrebno poudariti dvoje: da so med njimi tudi ocene anketiranih rejcev (le-ti so nas usmerjali pri iskanju krškopoljskih prašičev) in da se pri opisovanju zunanjosti ne da izogniti določenemu vplivu pristranskosti.

ZEMLJEVID PREGLEDANEGA OBMOČJA - Priloga
 

- Namen, način, tradicija in prehrana

Najpomembnejša vzroka reje krškopoljskih prašičev sta dva: nezahtevnost reje in prehrane ter kvaliteta mesa in precej masti. To je razumljivo, če pri tem upoštevamo pogoje, ki so posebej še na Gorjancih, za rejo domačih prašičev sorazmerno skromni. Večina rejcev stalno redi prašiče te pasme in le eden jih je pričel rediti v zadnjem obdobju. Vsi rejci redijo prašiče za lastne potrebe in velika večina (95%) tudi za prodajo. Prodajajo pa večinoma pujske pri starosti do 10 tednov za pitanje pri drugih rejcih. Nekoliko presenečajo ugotovitve v zvezi z načinom reje krškopoljskih prašičev. Dve tretjini rejcev jih redi le v hlevu in le ena petina jih spušča na pašo. Prehrana krškopoljskih prašičev je preprosta in cenena. Le na sedmih kmetijah dodajajo prašičem (posebej pujskom) kupljeno krmo.
 

- Stalež, plodnost in parjenja

* - ocena po zunanjosti
 

Na štiridesetih kmetijah so imeli skupaj 357 prašičev ali 8.9 prašiča na kmetijo (najmanj enega in največ osemindvajset prašičev). To je znatno več kot je slovensko poprečje za število prašičev na kmetijo - 3 do 4 prašiče. Ta ugotovitev neposredno potrjuje močno tradicijo v reji prašičev (glej pregled literature) in posredno pogoje za rejo domačih živali na opazovanem področju. Zelo zanimiva je starostna struktura staleža, ki dokazuje ekstenzivno rejo prašičev, namen reje in povprečno plodnost. Porazdelitev podatkov (čistopasemski krškopoljski prašiči in križanci s krškopoljskimi prašiči) je opravljena na osnovi presoje zunanjosti in zaradi tega le delno zanesljiva.

Počasno rast in ekstenzivno rejo krškopoljskih prašičev dokazujejo tudi podatki o starosti ob prvi oploditvi mladic, ki je v povprečju pri nekaj manj kot enajst mesecev. Velikost gnezda je dobra - okoli 10 pujskov in laktacija je šest do osem tednov. Posebej je treba opozoriti na izredno velik delež mrtvorojenih pujskov. Zanimiva je tudi tehnologija rabe krškopoljskih svinj. V domači reji po Sloveniji uporabljajo svinje običajno le za eno do dve prasitvi. Na proučevanih kmetijah pa uporabljajo svinje za več prasitev - okoli pet prasitev.

Merjasce uporabljajo le v naravnem pripustu in jih izločijo sorazmerno zgodaj - pri starosti okoli dveh let.

Preprečevanje parjenja v sorodstvu je temeljno rejsko opravilo. Zaradi majhnega rejskega okoliša in števila prašičev te pasme lahko sklepamo, da so krškopoljski prašiči znatno inbridirani. Točne odgovore na vprašanje o parjenju v sorodstvu bomo lahko dobili z analizo porekel, ko bo uvedena rejska dokumentacija. Parjenja izvajajo rejci povsem naključno. Nezadovoljstvo s križanci, ki je prisotna v polovici slučajev, je lahko posledica slabih pogojev za rejo prašičev. Križanja opravljajo z zahtevnejšimi mesnatimi pasmami prašičev, ki potrebujejo drugačno rejo in nego ter predvsem boljšo prehrano.
 

- zunanjost krškopoljskih prašičev

Že v pregledu literature smo opozorili na sorazmerno velike spremembe v zunanjosti krškopoljskih prašičev, ki so bila v zadnejm stoletju. Na osnovi opisov zunanjosti v literaturi smo presodili, da ima le ena tretjina živali za pasmo črnopasasta značilno zunanjost. Prašiči imajo večinoma kratko in široko glavo s konkavnim nosnim profilom in visečimi ušesi. Imajo značilno opasanost in srednje dolgo telo.
 

 

- genski test na sindrom maligne hipertermije

Višina premije: cca 240 DEM na plemensko svinjo in cca 330 DEM na plemenskega merjasca

- sofinanciranje vzrejnega središča za krškopoljske prašiče - v letu 1993 je bila rejcu izplačana dotacija za izgradnjo svinjaka v višini 0.5 mio SIT

- sofinaciranje strokovnega dela - MKGP od leta 1991 sofinancira strokovno delo pri ohranjanju krškopoljskega prašiča (terensko delo, označevanje prašičev, odbira plemeskih prašičev, vodenje rejske dokumentacije, računalniška obdelava podatkov, ....)

- nadaljevali bomo delo z iskanjem novih lokacij (kmetij), kjer je ohranjen krškopoljski prašič. Preiskali bomo predvsem kmetije na širšem področju Gorjancev in ostalih predelih Dolenjske. S posebno anketo bomo zbrali podatke o načinu in obsegu reje, o prehrani prašičev, o plodnosti ter ocenili prašiče po zunanjosti. Na izbranih kmetijah bomo nadaljevali s selekcijskem delom: odbira po zunanjosti, spremljanje plodnosti in vzreje pujskov, vodenje rodovništva ostalih rejskih dokumentov, usmerjanje parjenja svinj in mladic, odbira nesorodnih merjascev.

 

GENSKE BANKE, ORGANIZACIJE IN KRŠKOPOLJSKI PRAŠIČ 
 

EAAP - ANIMAL GENETIC DATA BANK
(EAAP - Evropsko združenje za živinorejo)

- 1980 - komisija za animalno genetiko pri EAAP imenuje delovno skupino za animalne genetske resurse (AGR)
- delovna skupina je izvedla tri poizvedbe o pasmah pri petih vrstah domačih živali (konji, govedo, prašiči, koze in ovce) - 1982, 1985, 1988
- 1987 - ustanovitev AGB (animalna genetska banka) EAAP pri inštitutu za živinorejo pri Veterinarski visoki šoli v Hannovru
-  Slovenija aktivno sodeluje že več kot 10 let
- 1993 - knjiga "Genetic diversity of European livestock breeds" - str 449 podatki o krškopoljskem prašiču
- zadnje zbiranje podatkov v jeseni 1994
 

FAO : CONSERVATION OF DOMESTIC ANIMAL DIVERSITY (CDAD)

- 1993 - Konvencija ZN : BIOLOŠKA RAZNOVRSTNOST
- FAO - delovna skupina CDAD
- projekt: Identifikacija pasem domačih živali v centralni in vzhodni Evropi
- aktivno sodelovanje Slovenije

DAGENE

- Združenje podonavskih dežel za zaščito ogroženih živalskih vrst
- Sodelovanje Slovenije
- 3. simpozij : Zagreb - Pag, 27 - 30. 9. 1994

PRO SPECIE RARA

- švicarska fondacija za ohranitev genetske in kulturnozgodovinske dediščine živali in rastlin
- navezani prvi stiki - X. 1994

NEMŠKO ZDRUŽENJE ZA OHRANITEV STARIH IN OGROŽENIH DOMAČIH PASEM

ZAKLJUČEK

Avtohtone domače pasme pridobivajo v zadnjem desetletju na znanstvenem pomenu. Krškopoljski prašič je edina slovenska pasma prašičev. Proučevanja sedanjega stanja te pasme kažejo, da so na področju Gorjancev in Krškega polja, ohranjeni ostanki te pasme. Rejci poudarjajo skromnost teh prašičev in dobro kvaliteto mesa. Prehrana prašičev je preprosta s korenovkami, krompirjem in podobno voluminozno krmo. Na kmetijah redijo v povprečju šest prašičev, plodnost je povprečna, rast pa počasna. Svinje uporabljajo za več prasitev. Parjenja so povsem naključna in z dovolj veliko sigurnostjo je mogoče sklepati, da je populacija močno inbridirana. Okoli ene tretjine pašičev ima značilno zunanjost kot je opisana v literaturi. Program nadaljnega dela je: iskanje novih lokacij (kmetij), ki redijo krškopoljskega prašiča, izvajanje osnovnih rejskih in selekcijskih opravil, dokončanje izgradnje rejskega središča in nadaljevanje premiranja reje krškopoljskih prašičev.