2.1. Izvor in udomačitev prašiča

Izvirna vrsta domačih prašičev je ena: to je divji prašič (Sus scrofa), ki je razširjen v Evropi, Aziji, severni Afriki in Indoneziji. Zaradi geografskih ločitev so nastale številne podvrste divjih prašičev, ki so prilagojene razmeram okolja. Najpomembnejši podvrsti sta: evropski divji prašič (Sus scrofa scrofa) in azijski divji prašič (Sus scrofa vittatus).
 

Udomačitev živali poteka postopoma - to ni dogodek, ampak proces, ki vključuje veliko majhnih sprememb obnašanja človeka do živali in obratno. Pri tem je zelo pomembna tudi osnovna biologija živali, ki jo udomačujemo. Pri prašičih je pomembno, da so prilagodljivi, inteligentni in zelo razburljivi. Udomačitev živali je v veliki meri spremenila način človekovega življenja - od nomadskega v stalno naselitev.

Prašič je bil udomačen, sodeč po arheoloških najdbah, na različnih krajih sveta ob različnem času, in sicer z udomačitvijo v tistem kraju živeče divje oblike prašiča. Najprej so ga udomačili v vzhodni in jugovzhodni Aziji in sicer nekako pred 10.000 leti, v Evropi pa nekoliko pozneje - pred 4.000 do 6.000 leti. Udomačevanje je bilo verjetno z mladimi pujski, ki so zaradi lova izgubili mater. Tako so jih lovci polovili in prinesli do svojih bivališč. Pričeli so jih hraniti in živali so se postopoma prilagodile novim razmeram in človeku, se razmnoževale ter udomačile. Človek je že zgodaj spoznal, da je prašič vsejed, da se hitro množi in pričel je izkoriščati te njegove biološke posebnosti.

V času udomačevanja in razvoja domačih prašičev so nastale spremembe, ki se kažejo predvsem v:

a) spremembi oblike telesa; podobno kot pri vseh divjih živalih je tudi pri divjem prašiču prednji del telesa močneje razvit kot zadnji. Spremenjen način življenja prašiča in rejski ukrepi človeka so vplivali na spremembo telesnih razmer, kot kaže shema.
 

b) povečani razmnoževalni sposobnosti; divja svinja da le eno gnezdo na leto in le v izjemno ugodnih razmerah dve. Domača svinja pa je plodna vse leto. Povečalo se je tudi število mladičev na gnezdo, in sicer od 4 do 8 pri divji svinji, na 9 do 11 pri domači.

c) zboljšani rasti; za divjega prašiča (posebno evropskega) in prašiča tistih pasem, ki so njegovi neposredi potomci, je značilna počasna rast in slabo izkoriščanje hrane. Za zdajšnje prašiče pa je značilna hitra rast (za klanje so zreli že pri 6 do 7 mesecih) in dobro izkoriščanje krme.

d) zmanjšani odpornosti; med razvojem se je zelo zmanjšala znana odpornost primitivnih oblik prašičev.
 

2.2. Povzetek nastanka sodobnih mesnatih pasem

Za razvoj zdajšnjih pasem prašičev so pomembni nekateri mejniki:

Okoli leta 1800 so pričeli v Anglijo zaradi povečane porabe prašičjega mesa uvažati hitro dozorevajoče azijske (kitajske) in sredozemske pasme prašičev za oplemenjevanje domačih, v Angliji živečih pasem prašičev, ki so izvirale od evropskega divjega prašiča.

S križanjem domačih pasem prašičev z azijskimi vrstami so nastale nove plemenite pasme, ki so bile zgodaj zrele, zelo zamaščene in so imele majhno telo na kratkih nogah. V tem času je nastal lester prašič - leicester - in mali beli prašič - small white - ter pozneje veliki beli prašič - small white - ter pozneje veliki beli prašič - large white.

Leta 1851 je Tulley razstavil velikega belega prašiča - pasmo large white. Ta pasma je produkt križanja med pasmami, ki izvirajo od evropskega divjega prašiča (avtohtone angleške pasme, napolitanski prašiči, iberijski prašiči) in ranozrelimi azijskimi pasmami, ki izvirajo od azijskega divjega prašiča (kitajske pasme, siamske pasme).

Pasma Large White je sodelovala pri nastanku praktično vseh sodobnih mesnatih pasem prašičev (verjetne izjeme: duroc, pietrain, hempshire)

Pomembni razvojni mejniki po letu 1851:

1896 - Prvo rejsko središče za prašiče na Danskem

1907 - Prva testna postaja za prašiče na Danskem

Leta 1907 so na Danskem ustanovili prvo državno postajo za kontrolo pitanja prašičev, ki pomeni začetek sodobnega rejskega dela in izhodišče za hiter ter zanesljiv napredek proizvodnih sposobnosti prašičev. Testiranje prašičev se je razširilo na vse dežele z intenzivno prašičerejo. Načrtno testiranje in odbira na podlagi objektivno ugotovljenih vrednosti za pitovne in klavne lastnosti sta pripomogla k povečani intenzivnosti rasti, boljšemu izkorIščanju krme, zmanjšanju zamastitve in povečanju mesnatosti.

Obdobje po letu 1960 je doba najhitrejšega izboljševanja gospodarskih lastnosti prašiča po sodobnih selekcijskih postopkih in doba načrtnega križanja prašičev za izkoriščanje heterotič  nih efektov

1980... - Pasme v klasičnem pomenu izgubljajo na pomenu

1985 - Prvi transgeni prašiči

1992 - Vpeljava genskih testov (sindrom maligne hipertermije, ...)

2.3. Opredelitev pojma "sodobna mesnata pasma"

Z nazivom sodobna mesnata pasma prašiča označujemo zdajšnje intenzivne pasme prašičev. Za prašiče teh pasem je značilno:

prašiči so ponavadi bele barve z dolgim telesom na tankih, srednje visokih nogah. Dobro imajo razvite najpomembnejše .klavne dele, in sicer: dolgo in široko šunko, širok hrbet in srednje močno razvito plečko. Glavo imajo lahko in nemastno (z majhnim podbradkom). Telo je srednje poraščeno z večinoma gladkimi in finimi ščetinami;

velika plodnost, ki se kaže v večkratni prasitvi na leto in številnim gnezdom - povprečno število prasitev na leto je dve in več, v gnezdu pa je deset in več živorojenih pujskov;

hitra rast, ki pogojuje hitro spolno zrelost že pri 6 do 7 mesecih starost;

ugodna sestava telesa; v klavnih polovicah je delež mesa večji od maščob;

občutljivost in slabša prilagodljivost; prašiči potrebujejo več dobre krme in urejene zootehnične pogoje reje.

2.4. Delitev pasem

V živinorejski literaturi je prikazanih več načinov delitve prašičjih pasem.. Vse lahko strnemo v tri:

delitev pasem glede na glavni proizvod:

- mastne pasme
- mesno-mastne pasme
- mesnate pasme

delitev pasem po zunanjih znakih:

- barva ščetin (bele, pisane, črne, rdeče ...)

- dolžina glave (dolgoglave, kratkoglave)

- lega ušes (viseča, polviseča, pokončna)

delitev pasem po geografskem kraju nastanka

- angleške pasme prašičev

- danske pasme prašičev

- nemške pasme prašičev

- .......

Izmed prikazanih načinov delitve pasem je verjetno najprimernejša zadnja.

2.5. Najpomembnejše sodobne pasme prašičev

V nadaljevanju bomo na kratko opisali le nekatere za nas najpomembnejše pasme prašičev.

2.5.1. Veliki beli prašič - veliki jorkšir (Large White)

 

Prašiči velike bele pasme so bele barve in imajo značilno ukrivljeno nosno linijo s pokončnimi ušesi. Imajo dolgo pravokotno oblikovano telo na dolgih nogah.

Znana je dobra plodnost pasme large white. V gnezdu je ponavadi 10 do 12 živorojenih pujskov, ki so precej občutljivi in so zato sorazmerno visoke izgube do odstavitve. Rast je dobra in težo 90 do 100 kg dosežejo pri 6 do 7 mesecih starosti. Klavne polovice so mesnate. Pasma je precej zahtevna glede pogojev reje in prehrane.

2.5.2. Danska landrace

 

To je ena najboljših pasem sodobnega tipa na svetu. Pred 100 leti so Danci pričeli svoje avtohtone mastne pasme prašičev oplemenjevati s prašiči jorkšir, ki so jih uvažali iz Anglije. Po letu 1896 so se odločili za načrtno rejsko delo - načrtno križanje. S pomočjo odbire na podlagi podatkov testiranja pitovnih in klavnih lastnosti so po letu 1907 izselekcionirali zdajšnji tip pasme danska landrace.

Danska landrace je bele barve in ima srednje dolgo glavo s skoraj ravnim nosnim profilom in visečimi ušesi. Telo je dolgo, široko in globlje v zadnjem delu. Šunke ima polne, globoke in široke. Plodnost je dobra in v rejskih središčih na Danskem imajo devet in več odstavljenih pujskov na gnezdo. To pasmo odlikujeta tudi dobra rast in mesnatost.

2.5.3. Nemška landrace

To je najbolj razširjena pasma prašičev v Zahodni Nemčiji; leta 1983 je bilo 91,4 % prašičev pasme nemška landrace, ki se je do 1.1.1969 imenovala nemška oplemenjena pasma. Kot pasma je bila priznana leta 1893 in je nastala s križanjem avtohtonih pasem prašičev z jorkširom in prašiči bele žlahtne pasme. Po letu 1953 so prašiče nemške oplemenjene pasme oplemenjevali s holandsko landrace in jo na nekaterih območjih praktično pretopili z njo.

Nemška landrace je bele barve in ima precej močno glavo z visečimi ušesi. Trup je dolg in širok z močnimi plečkami in šunkami. Pasma nemška landrace je v primerjavi z drugimi sodobnimi pasmami prašičev manj plodna. Zanjo je značilna izredno dobra rast in mesnatost.

2.5.4. Švedska landrace

Pasma švedska landrace je podobna pasmi danska landrace, ki je imela pri nastanku švedske landrace pomembno vlogo. Podobnost se ne kaže samo v videzu, ampak tudi v podobnih proizvodnih sposobnostih. Pasma je pomembna tudi za našo prašičerejo, ker se je po uvozu plemenskih prašičev iz Švedske v letu 1958 s to pasmo pričela sodobna intenzivna reja prašičev v Sloveniji.

Plodnost pasme švedska landrace je dobra. Svinje so dobre matere. Intenzivnost rasti je srednja in ravno tako mesnatost.

2.5.5. Duroc

 

Pasma duroc je nastala v 19. stoletju v vzhodnem delu Združenih držav Amerike. Za predhodnike te pasme najpogosteje omenjajo rdeče afriške prašiče z obalnega območja Gvineje in rdeče-rjave prašiče iz Španije. Znana sta bila dva tipa duroca: rdeči jersej (veliki in robustni prašič) in duroc (majhni in mesnati prašič). Zdajšnji prašiči so produkt križanja med obema tipoma. Nekateri menijo, da je to najbolj razširjena pasma prašičev na svetu (glej sliko 20 na strani ...).

Prašiči pasme duroc so rdeče-rjave barve. So srednje dolgi na močnih in visokih nogah. Imajo viseča ušesa in značilne gube po obrazu. So srednje široki in imajo dolgo ozko šunko. Seski so maloštevilni in nepravilno razporejeni.

Pasma duroc je slabše plodna. Odlikuje pa jo velika sposobnost rasti, dobra rastnost in ugodna mesnatost.

2.5.6. Pietrain

 

To je belgijska pasma prašičev, ki je nastala ob koncu prve svetovne vojne. Natančen nastanek pasme še ni znan. Pasma je postala pomembna v šestdesetih letih, ker so jo pogosto uporabljali za križanja.

To je črno-bela pisana pasma prašičev srednje velikosti. Izrazite šunke in plečeta ter širok hrbet so glavne zunanje značilnosti te pasme. Živali te pasme imajo srednje velike in tanke noge. Glava je lahka in suha. Telo je srednje dolgo in pravokotne oblike.

Živali te pasme so slabo plodne in tudi rastejo slabo. Ima majhno sposobnost rasti in so izredno mesnate (je najbolj mesnata pasma prašičev na svetu). Meso je slabe kakovosti. Prašiči so zelo občutljivi.

2.6. Spreminjanje bioloških in fizioloških značilnosti pasem

Rastnost prašičev se je v zadnjih petdesetih letih znatno spremenila - povečala se je za 1.2 krat. Še večje so spremembe v sestavi telesa: zmanjšal se je delež kosti, za 1.55 krat se je povečala mesnatost in praktično razpolovila zamaščenost prašičev.

Podatki v gornji tabeli potrjujejo velike spremembe v rasti, izkoriščanju krme in v mesnatosti prašičev s selekcijo prašičev.

Gornja dva primera potrjujeta, da je izredno pomembno, da pri izbiri pasme dobro poznamo tudi njihove biološke in proizvodne sposobnosti.

2.7. Sodobne mesnate pasme prašičev v Sloveniji

2.7.1. Pasme prašičev v Sloveniji

Na območju Slovenije so bili prvotno prašiči, ki so bili dolgi, z visečimi ušesi in črne barve. Z uvozom prašičev pasem nemška oplemenjena, nemška plemenita (bela žlahtna) in veliki jorkšir so v času pred prvo svetovno vojno oplemenjevali avtohtone pasme prašičev in jih načrtno razširjevali iz rejskih središč. Po drugi svetovni vojni sta bili najbolj razširjeni pasmi nemška oplemenjena in nemška plemenita. Z zgraditvijo prašičjih farm v letih 1958 do 1964 in uvozom švedske landrace v letu 1958 se je rejsko delo osredotočilo večinoma na farme ter se je v široki reji omejilo na licenciranje merjascev. Samo na območju Pomurja so v manjšem obsegu nadaljevali z rejskim delom pasme bela žlahtna tudi v široki reji.

Testiranje prašičev na testni postaji v Prevojah in Ihanu, načrtna preučevanja križanj, uvoz novih pasem za križanje (pietrain in belgijska landrace - leta 1964, large white - leta 1967, nemška landrace - leta 1968) in delitev selekcijskega dela so ukrepi, ki so v zgodnjih sedemdesetih letih precej vplivali tudi na pasemsko strukturo prašičev v Sloveniji. V letu 1982 so za poskuse uvozili novi pasmi duroc in ponovno pietrain, s testiranjem prašičev (merjascev) pa so pričeli še na farmi Nemščak (1980), Ptuj (1986) in Podgrad (1989). Na družbenih farmah je še vedno največ prašičev pasme švedska landrace. Poleg tega imajo v manjšem obsegu za križanje še pasmi large white in nemška landrace. Na nekaterih farmah in v organizirani kooperacijski reji posebno v zadnjih letih uporabljajo za proizvodnjo svinje križanke linije 12 in merjasce nemška landrace, duroc in pietrain. V široki reji z uporabo merjascev švedske in nemške landrace oplemenjujejo obstoječe populacije prašičev. V Sloveniji so še ostanki pasem krškopoljski prašič in bele žlahtne.

2.7.2. Sedanje mesnate pasme prašičev v Sloveniji

2.7.2.1. Biološke značilnosti sodobnih mesnatih pasem v Sloveniji:

2.7.2.1.1. Plodnost

Razlike v plodnosti med sodobnimi mesnatimi pasmami prašičev v Slovenijii so pričakovane. Za prirejo pujskov bi bilo nesmiselno uporabiti pasmi duroc in pietrain.

Tudi življenska prireja pujskov je med pasmami zelo različna. Pri izbiri pasme je to pomemben kriterij odbire.

2.7.2.1.2. Rast (hitrost, potek, zmogljivost) in izkoriščanje krme

Podatki v tabeli potrjujejo, da so med pasmami velike razlike v starosti pri določeni telesni masi. Vse pasme ne rastejo enako hitro.

Vse pasme ne rastejo enako v vseh obdobjih rasti. Podatki dokazujejo tudi različno zmogljivost rasti. Z drugimi besedami, ne moremo vseh pasem pitati do iste (predvsem ne do visoke) mase ob zakolu.

Konverzija krme, najpomembnejša gospodarska lastnost prašičev, je med pasmami različna. Večje razlike so pri večjih težah, ko o konverziji krme še bolj odloča sestava prirasta in hitrost rasti.
 

Neposredna primerjava med testnimi postajami (v tabeli so označene s črkami A, B, C, D) je sicer povezana z določenimi napakami zaradi razlik v okolju testiranja. Vendarle pa nam le dovoljuje splošen zaključek, da so znotraj istih pasem velike razlike v rastnosti, konverziji krme in zamaščenosti. Premalo je torej, če poznamo pasme po imenu ter zunanjosti, pomembno je tudi, da poznamo njihove biološke in proizvodne značilnosti.

2.7.2.1.3. Sestava telesa

Tudi podatki o mesnatosti oziroma zamaščenosti prašičev istih pasem potrjujejo, da so med prašiči istih pasem med testnimi postajami velike razlike. Ponoven dokaz, da je poznavanje bioloških značilnosti posamezne pasme izredno pomemben kriterij izbire pasme.

2.7.3. Avtohtona slovenska pasma prašičev : krškopoljski prašič

 
 

Krškopoljski prašič je edina slovenska pasma prašičev, ki je dobila ime po Krškem polju. To so skromni prašiči, ki so sorazmerno slabo plodni, znana je slaba rastnost pa tudi mesnatost. Meso je sorazmerno dobre kakovosti Za intenzivno prašičerejo niso primerni. Pasma postaja vse pomembnejša za ohranitev biološke raznovrstnosti domačih živali. Ostanki te pasme so ohranjeni na obrobju Gorjancev.

2.8. Uporaba sodobnih mesnatih pasem

Razlike med pasmami

V prejšnjih poglavjih smo pretežno opisovali zunanje značilnosti in nastanek posameznih pasem. Za rejca pa so zelo pomembne razlike v gospodarskih lastnostih, ki so predstavljene v tabeli 16.

Podatki v tabeli 16 dokazujejo, da so med pasmami velike razlike v posameznih bioloških sposobnostih in da nobena pasma ni popolna. S smiselnim in preiskušenim križanjem je mogoče kombinirati in uporabiti sposobnosti posamezne pasme.

Poudariti pa velja, da reja sodobnih mesnatih pasem prašičev zahteva biološkim in fiziološkim sposobnostim primerno prehrano, vhlevitev in oskrbo. Brez izpolnitve teh pogojev tudi z visokoproduktivnimi in mesnatimi pasmami ne bomo dosegli gospodarne prireje.
 

Najpomembnejša literatura:

Oster A.: Jahresbericht 1991.Landesanstalt für Schweinezucht. Forcheim, 1992, s. 72

Reeds in sod.: Growth regulation with particular reference to the pig. Growth of the pig. 1993, s. 1 - 32

Strokovna poročila katedre za prašičerejo

Šalehar A.. Prašičereja. Zapiski iz predavanj, 1977

Šalehar in sod.: Prašičereja. DZS, Ljubljana 1991, s. 223