Prašičereja je v Sloveniji med živinorejskimi in kmetijskimi panogami, ki so deficitarne - priredimo okoli 70% potrebnih količin prašičjega mesa.

2.2.1. Stalež prašičev v Sloveniji

V Sloveniji je v letu 1997 na kmetijah 58.7 % staleža prašičev in na 1 km2 površine 28.0 prašičev ter v letu 1995 na 100 prebivalcev 29.2 prašičev. Stalež prašičev je v zadnjih letih tako na farmah kot na kmetijah sorazmerno stabilen. Sodeč po številu prašičev na 1 km² površine in na 100 prebivalcev je v Sloveniji prašičereja srednje razvita.

2.2.2. Zakol prašičev in prireja prašičjega mesa

* izraženo kot masa trupov
 

V klavnicah sta zaklani dve tretjini in na kmetijah (domači zakol) ena tretjina prašičev. Za zakol v klavnicah priredijo dobrih 60% prašičev na farmah. Nakup klavnih prašičev izven Slovenije se je v zadnjih letih zmanjšal. Skupaj je pridobljeno 63000 T prašičjega mesa.

2.2.3. Intenzivnost reje prašičev

* izraženo kot masa trupov
 

Intenzivnost reje prašičev merjena s pomočjo indeksa števila zaklanih prašičev na število prašičev na staležu je na farmah za okoli 20% večja kot na kmetijah. Pri izračunu prireje prašičjega mesa na prašiča na staležu pa so razlike med obema načinoma reje prašičev v Sloveniji manjše.

 

2.2.4. Pasme in selekcija prašičev v Sloveniji

V Sloveniji imamo moderne mesnate pasme prašičev. Za prirejo pujskov uporabljajo največ svinje križanke linije 12 in merjasce pasem duroc, pietrain ter nemška landrace. Testiranje in selekcija merjascev poteka na štirih testnih postajah, ki so na farmah. Selekcija mladic pa na farmah in 35 vzrejnih središčih na kmetijah. V letu 1996 sta bila usposobljena dva osemenjevalna centra za merjasce (Ptuj, Murska Sobota) Nakup plemenskih prašičev na selekcijskih farmah in na vzrejnih središčih spodbuja država z regresiranjem že od leta 1974. Na področju Krškega polja in Gorjancev je ohranjena edina avtohtona slovenska pasma krškopoljski prašič.

2.2.5. Plodnost svinj

* vzrejna središča in vzorčne kmetije
 

Plodnost je dobra in prireja pujskov gospodarna. Med farmami in vzrejnimi središči ni pomembnejših razlik.

2.2.6. Mesnatost pitancev

Mesnatost pitancev je v povprečju ugodna, kar kaže med drugim debelina slanine, ki je pri povprečni živi masi 106 kg le 20 mm (pred 20 leti preko 30 mm). Med rejci so velike razlike v mesnatosti prašičev kot posledica bolj ali manj doslednega izvajanja selekcije in odbire plemenskih prašičev, načina pitanja, mase ob zakolu in načina prodaje.
 

2.2.7. Načini reje prašičev
 
 

V Sloveniji redimo prašiče na farmah in na kmetijah. Posebnosti obeh načinov reje so:

farmska reja prašičev:

V Sloveniji je osem prašičerejskih farm s skupno zmogljivostjo 335000 pitancev in plemenskih prašičev na leto. To je visoko produktivna prireja kvalitetnih klavnih prašičev. Na farmah dokupujejo okoli 75% krme. Tod poteka tudi pretežni del selekcije in testiranja prašičev za celotno državo. V zadnjih letih so na farmah znatno zmanjšali onesneževanje okolja z izgradnjo čistilnih naprav, separiranjem gnojevke in gnojenjem kmetijskih površin.

reja prašičev na kmetijah:

Struktura reje prašičev na kmetijah je sila neugodna in v povprečju redijo na kmetijah le 4.5 prašičev. V zadnjih letih so ugotovljene pomembne strukturne spremembe, ko rejci z majhnim staležem prašičev rejo opuščajo, povečuje pa se stalež prašičev na drugih kmetijah. Država Slovenija je v letih 1990 - 1993 namenila za podporo pri izgradnji svinjakov in infrastrukture za rejo prašičev na kmetijah 10.6 milijonov DEM. Zgrajeno in obnovljenih je bilo 16997 stojišč za svinje ter 52298 stojišč za pitance. Za tržno rejo prašičev se zanima sorazmerno veliko kmetij.

- tržna reja prašičev na kmetijah:

V zadnjih dvajsetih letih se je razširila tržna prašičereja na kmetijah. V Sloveniji je nekaj več kot tisoč prašičerejskih kmetij. Največ jih je na področju zavodov Murska Sobota in Ptuj. Prašičerejske kmetije imajo v povprečju nekaj nad 11 ha lastnih (7,7 ha) in najetih obdelovalnih površin. Na teh kmetijah je stalež okoli 125 prašičev - 14,3 GVŽ ali 1.5 GVŽ/ha njiv in travnikov. Skupaj z drugimi domačimi živalmi je na prašičerejski kmetiji na staležu 24.0 GVŽ. V svinjakih je v povprečju 21 stojišč za svinje in 110 stojišč za pitance. Za prehrano prašičev pridelujejo predvsem koruzo in ječmen. Po letu 1989 je bilo na kmetijah usposobljenih 35 vzrejnih središč za prašiče in v letu 1996 dva osemenjevalna centra za merjasce. V osnovnih čredah so večinoma svinje linije 12.

- domača reja prašičev:

Domača reja prašičev je še precej razširjena in namenjena predvsem samooskrbi gospodarstev s prašičjim mesom. Vse strokovno delo je omejeno le na obnovo merjascev za naravni pripust. Za to rejo ni nobenih strokovnih podatkov (plodnost, rast, konverzija krme in mesnatost prašičev). Zelo malo je storjenega za preprečevanje parjenja v sorodu, za načrtno menjavanje pasem in za prehrano prašičev. Za prehrano prašičev uporabljajo krmo pridelano na kmetiji in užitne organske odpadke.

2.2.8. Izobraževanje, raziskovalno in strokovno delo, strokovno čtivo

Izobraževanje v prašičereji poteka na srednjih kmetijskih šolah; prašičereja je samostojen predmet na Oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete v Ljubljani in na Visoki kmetijski šoli v Mariboru. Na Veterinarski fakulteti v Ljubljani je samostojen predmet Bolezni in zdravstveno varstvo prašičev. Raziskovalno in strokovno delo je postalo bolj organizirano okoli leta 1960 in poteka v glavnem na Katedri za prašičerejo Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete, na Veterinarski fakulteti in na Kmetijskem inštitutu. V letih 1955 - 1971 je Kmetijski inštitut Slovenije izdajal poročila o proizvodnosti (rodovitnosti) plemenskih svinj in nekaj poročil o testiranju prašičev. V letih 1977 - 1989 so izhajala tiskana poročila o raziskavah in o strokovnem delu na področju prašičereje, ki jih je izdajala živinorejska poslovna skupnost. Po letu 1975, ko je bila na Katedri za prašičerejo Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete uvedena računalniška obdelava podatkov na področju prašičereje, ta izdaja podrobna letna poročila o plodnosti svinj na posameznih farmah ter skupaj in na vzorčnih kmetijah in o preizkušnji prašičev na testnih postajah. Od leta 1977 dalje izdaja Katedra za prašičerejo polletno tudi podatke o organizirani prireji prašičev v Sloveniji. V strokovni reviji Sodobno kmetijstvo izhaja od leta 1991 dalje enkrat letno priloga "Slovenska prašičereja". Strokovna literatura o prašičereji ima v slovenščini skoraj 150-letno tradicijo. V knjigah o živinoreji ali kmetijstvu nasploh so o prašičereji pisali Zalokar (1854), Bleiweis (1855, 1871), Dular (1894, 1895), Steuert in Pirc (prevod) (1909), Spiller - Muys (1926) in Černe 1928). Prvo samostojno knjigo o prašičereji v slovenskem jeziku je napisal Oblak (Naša prašičja reja, 1927). Po drugi svetovni vojni so izdajali knjige o prašičereji D. Cizej, F. Černe, E. Eiselt, J. Ferčej, J. Ferjan, T. Kranjc, Milena Kovač, F. Ločniškar, F. Mežan, Jasna Stekar, A. Šalehar, I. Štuhec, Joža Urbas, J. Verbič. V letu 1995 je pri založbi Kmečki Glas izšla knjiga PRAŠIČEREJA, ki so jo napisali Šalehar in sodelavci.