3. Nakup genetskega materiala

Tudi iz tujine smo dobili plemenske mladice “Sonstige Rasse” (“druga pasma”). Živali so dobile zootehniško spričevalo, ki je le dokazovalo, da so bile živali nenavadni križanci, pravzaprav neka mešanica pasem, in niso imele preizkusov. Zootehniško spričevalo je bilo korektno prikazano, kot je to zahtevala evropska zakonodaja, a je potrebno pregledati vsebino, najkasneje ob prevzemu plemenske živali.

Cenovno vabljiv nakup samic in samcev se odsvetuje zaradi neznanega porekla, kakovosti in praviloma neznanega zdravstvenega stanja. Nikoli ne kupujemo in vključujemo v plemensko čredo prašiče, ki so rasli med pitanci. Praviloma so tu pogoji reje slabši (večja gostota naselitve, slabša kakovost zraka, manj stika s človekom, slabše zdravstveno stanje itd.) in je posledično kakovost ter zdravstveno stanje plemenskega podmladka slabša. Da je genetska vrednost nepreverjena, je lahko prepoznati po tem, da prašiči nimajo enolične oznake, zanje ne morete prejeti zootehniškega spričevala ali pa na njem ni podatkov o plemenskih vrednostih. To tudi niso plemenski prašiči, ki jih zagovarjata slovenska rejska programa za prašiče ali stroka in rejske organizacije v razvitih prašičerejskih državah.

Zanimanje za lastno vzrejo plemenskega podmladka se je povečalo po vstopu v Evropsko unijo, ko so se pričele zniževati odkupne cene. Rejci so pričeli odbrati plemenski podmladek med pitankami, nekateri med njimi ponujajo samice in samce “mesnega tipa” ali “vseh pasem” preko oglasov. Drugi val zapiranja rej in povečanja zanimanja za lastno vzrejo pa se je pojavilo ob poslabšanem zdravstvenem stanju.

V Sloveniji je pravzaprav malo rej plemenskih svinj za prirejo pujskov za pitanje, v katerih lahko uspešno vzrejajo plemenske mladice za lastne potrebe. V strokovni literaturi priporočajo, da je v reji vsaj 50 čistopasemskih svinj (nukleus), kar naj bi zadostovalo za obnovo črede s 500 plemenskimi svinjami. V manjših nukleusih so preizkusi manj zanesljivi, odbira vseh vzrejenih mladic za pleme pomeni genetsko manj kakovostno plemensko čredo. To pomeni, da je pri nas nujna specializacija rej in urejen promet s plemenskim podmladkom.

Mladice, ki so namenjene obnovi plemenskih svinj, se ne uhlevi skupaj s pitovno čredo. Mladice so drugega genotipa in imajo druge potrebe kot pitanci, zato jih tudi v lastni reji obravnavamo kot posebno skupino prašičev. Če je v skupini več različnih genotipov, so mladice maternalnih pasem in hibrida 12 manj konkurenčne. Ker naj bi bile te mladice daljšega trupa, so na pogled bolj suhe in tako dajejo slab vtis. Pogosto se tako rejec odloči za odbiro pitank, ki so slabše, manj uspešne matere. Tudi pri vzreji čistopasemskega podmladka ločimo vzrejo plemenskega podmladka od pitanja sovrstnikov.

Lastna vzreja ni rešitev, kadar imamo v čredi nabor gospodarskih bolezni. Pri virusnih boleznih (npr. PRRS) lahko vsak sev predstavlja drugo bolezen. Ker smo v Sloveniji kupovali plemenske in rastoče prašiče iz številnih virov in pri tem iskali nizko ceno, smo obogatili tudi zbirko patogenih mikroorganizmov. Težave, ki jih povzročajo različne bolezni se ne samo seštevajo, ampak se pomnožijo zaradi medsebojnih učinkov. Tudi prašiči lažje prebolevajo eno bolezen kot več hkrati. Čeprav je vsaka sanacija zdravstvenega stanja črede razmeroma draga in traja več mesecev, se po izboljšanem stanju vložek praviloma hitro povrne.

Kadar načrtujemo sanacijo zdravstvenega stanja, se držimo pravil in postopka dogovorjenega z izbranim veterinarjem. Če rejec vzreja plemenski podmladek ali sodeluje v programu ohranjanja genetske pestrosti, naj k izdelavi načrta sanacije rejec povabi tudi selekcijsko službo. Poleg sanacije zdravja moramo v čredi poskrbeti za kakovostne mladice ustreznega genotipa.

Oba rejska programa za prašiče, SloHibrid in Rejski program za krškopoljskega prašiča, spodbujata rejce, ki vzrejajo plemenski podmladek, da so prosti gospodarskih kužnih bolezni. Kljub temu pa je še vedno potrebna karantena ali izolacija kupljenih živali.

Pri oskrbi s plemenskim materialom se rejam, katerih glavni cilj je vzreja pujskov za pitanje, ne priporočajo občasni preizkusi različnih genotipov ali različni izvorov. Vnos genetskega materiala iz različnih virov vnaša v čredo večjo raznolikost, svinje imajo različne potrebe, ki pa jih rejec poenostavi ali celo zanemari, hkrati pa močno povečamo tveganje za poslabšanje zdravstvenega stanja.

Kupovanje plemenskega podmladka je zaželeno le od enega dobavitelja, in sicer iz reje, ki vzreja plemenski podmladek. Pred izbiro se o dobavitelju dobro pozanimamo, morda se o izbiri pogovorimo tudi z živinorejsko službo, ki sodeluje pri vzreji plemenskega podmladka. Svoje izkušnje lahko povedo tudi kupci, ki uporabljajo plemenski podmladek iz izbranega vzrejnega središča. Pri nakupu čistopasemskih živali lahko reje, ki so vključene v kontrolo prireje, zaprosijo za preveritev porekla. Tako se izognemo parjenju v sorodu, ki lahko poveča tudi dovzetnost prašičev za bolezni in zmanjša prirejo. Ob nakupu plemenskega podmladka se ne sme pričakovati, da rejec kupcu omogoči ogled reje. Ogled živali omogoči na zato urejenem mestu. Dobavitelja ne menjamo, če to ni nujno.

Mladice, vzrejene v rejah s podobnimi pogoji, so bolj prilagojene na razmere, ki veljajo v reji pri kupcu. Razdalja med rejami sicer manj pomembno vpliva na prilagojenost kot rejske navade. Tako je vzreja plemenskega podmladka ob uporabi slame precej drugačna kot reja na rešetkah. V času prilagajanja plemenskega podmladka, zlasti mladic, je povečana občutljivost, kar predstavlja tudi dodatno tveganje za povečano obolevnost plemenskih prašičev.

Nakup plemenskih prašičev se mora načrtovati dovolj zgodaj. Vsak vnos genetskega materiala iz druge reje poveča tveganje za poslabšanje zdravstvenega stanja v reji. Ob prvem nakupu bomo najprej izbrali dobavitelja, ki nam bo lahko zagotavljal potrebno število zdravih in kakovostnih živali. Dobavitelja izbiramo med rejci, ki imajo primeren status (npr. vzrejno središče, razmnoževalna farma) in poskrbijo, da je za plemensko žival izdano zootehniško spričevalo (slika 3.2). Zootehniško spričevalo izdaja rejska organizacija, ki s svojimi službami kontrolira vzrejo, sodeluje pri preizkusu, izračuna plemenske vrednosti in zagotavlja, da so podatki pravilni. Kupec mora dobro poznati zdravstveno stanje v lastni reji, da bo nabavljen plemenski podmladek uspešno vključil v čredo. Rutinske preglede črede naj rejec s svojim izbranim veterinarjem vključi v preventivni program.

Uvajanje plemenskega podmladka v čredo pomeni tveganje tako ob nakupu kot pri lastni vzreji. Vnos prašičev iz drugih rej ali celo drugih oddelkov iste reje lahko pri nekaterih kužnih bolezni povzroči novo okužbo in akutni izbruh bolezni. V takih primerih zbolijo predvsem tisti prašiči, ki so bolj zdravi, s posamezno kužno boleznijo še niso prišli v stik in še nimajo protiteles proti kužni bolezni, ki jo sicer rejec, kupec novih prašičev, ima pod nadzorom. Težave zmanjšamo tako, da kupujemo mlajše nepripuščene plemenske mladice, jih postopoma prekužimo v karanteni in nato vključimo v čredo. Pri prodajalcu se pozanimamo, katera cepljenja je opravil in, če so pri kupcu potrebna dodatna cepljenja, poskrbimo, da so prašiči cepljeni pravočasno. Nakup plemenskega podmladka se načrtuje tako, da je dovolj časa za izvedbo karantene. Če je genetski material nabavljen iz več rej, se izvaja karantena za vsako skupino ločeno.

Da tveganje zmanjšamo, genetski material vključimo v čredo po izvedeni karanteni ali izolaciji (slika 3.1). Z opazovanjem kliničnih znakov in laboratorijskimi preverjanji se prepričamo, da je plemenski podmladek zdrav. Tudi zdravi prašiči, ki pridejo v okuženo rejo, zbolijo, če jim ne omogočimo prekužitve.

Interes prodajalca plemenskih mladic je, da bodo mladice uspešne v drugi reji, saj se bo kupec potem verjetno vračal. To pa pomeni, da mora kupcem zagotoviti kakovostne in zdrave mladice. V času vzreje mladicam zagotovi večje površine, poskrbi za obogatitev okolja, oskrbuje jih s primerno količino in sestavo krme za zmerni prirast. Mladice naj bi dosegle prirast v vzreji med 600 in 700 g/dan, ob odbiri oz. pripustu naj bi imele zadostno debelino slanine.

Stalni kupci pomenijo manjše tveganje, saj imajo interes, da prodajalčeva čreda ostane zdrava. Dobro poznajo tudi zdravstveno stanje mladic in imajo ustaljen postopek vključevanja mladic v lastno rejo. To je dobro kot referenca za prodajalca tako glede kakovosti kot zdravja prašičev.

Pripustne postaje morajo biti registrirane in urejene v skladu s pravilnikom na tem področju (Pravilnik o veterinarskih pogojih ... in postopku njihove registracije, [ULRS:2003ab-pripusPost]). Zaradi “srečevanja” živali iz več rej je tovrstna oblika osemenjevanja svinj zaradi velikega tveganja za prenos bolezni odsvetovana za reje z visoko in srednjo stopnjo zaščite.

Manjšim rejam, ki se poslužujejo pripustne postaje ali souporabe merjasca in želijo s to prakso nadaljevati, priporočamo doslednosti pri izvajanju vseh biovarnostnih načel in zahtev omenjenega pravilnika. Ob menjavi lokacije merjasca ali svinje je nujno zabeležiti premik in izvesti karanteno ob vstopu v rejo, kjer bi radi opravili pripust, in ob vrnitvi živali v domačo rejo, če želimo reji obvarovati okužb.

Tudi v manjših čredah velja razmisliti, če ni bolj varno nabaviti merjasca, kot pa iskati možnost pripusta pri drugem rejcu. Možna alternativna rešitev za samooskrbne kmetije bi bila, da bi si reje v neposredni soseščini delile merjasca, a bi ga uporabljale izključno le v svojih čredah. Če tak merjasec kroži med omejenim številom rej, ki dosledno izvajajo biovarnostne ukrepe in se držijo dogovora, pomeni, da tvorijo “mehurček” in se na tak način branijo pred morebitnim vnosom in širjenjem kužnih bolezni v reje.

Rejec se naj odloči za nakup merjaščevega semena iz enega osemenjevalnega središča, ki je odobren in ponuja seme kakovostnih plemenskih merjascev z znanim zdravstvenim statusom. Izjeme so reje s statusom nukleusa za posamezno pasmo in rejci avtohtone pasme, ki morajo izbrati merjasca, nesorodnega s svinjo, in hkrati vključiti več različnih merjascev.

Merjasci na osemenjevalnih središčih so enkrat letno pregledani na tuberkulozo, brucelozo, klasično prašičjo kugo in bolezen Aujeszkega ter so prosti stekline, vraničnega prisada in vezikularne bolezni prašičev (Pravilnik o rutinskih diagnostičnih preiskavah ... merjascev v odobrenih osemenjevalnih središčih,[ULRS:2004n] in [ULRS:2010-preglMerj]). Rejcem se priporoča, da izberejo osemenjevalno središče, ki jim zagotavlja, da so prosti gospodarskih kužnih bolezni (npr. PRRS).

Merjaščevo seme naj bi se nabavljalo neposredno na osemenjevalnem središču ali pri veterinarskih organizacijah. Nabava merjaščevega semena izven registriranih dobaviteljev močno poveča tveganje v smislu biovarnosti, kakovosti semena, plemenske vrednosti plemenjaka ter je močno odsvetovana.

Merjaščevo seme pride v pakiranju - izolirana kartonasta škatla ali hladilna torba, ki ohranja optimalno temperaturo okoli 17 °C. V rejo prenesemo le doze semena, ki ga iz embalaže premestimo v lastno embalažo v nečistem delu reje. Roke in zaboj nato razkužimo.

Tudi rejci, ki sami vzrejajo plemenski podmladek, občasno kupijo plemenske živali ali seme (npr. za vzrejo čistopasemskih ali hibridnih mladic), nakup drugega genetskega materiala je zelo redek. Kadar merjaščevo seme dobimo od osemenjevalnega središča, s katerim ne poslujemo pogosto, svinje, ki jih bomo osemenili, preselimo v karanteno. Svinje karanteno zapustijo hkrati.

Vnos plemenskega podmladka in genetskega materiala vedno izvedemo preko karantene, ki je praviloma na drugi lokaciji, ali izolatorija. Tudi domače svinje, osemenjene s semenom tujih osemenjevalnih središč, so premeščene v karanteno. Izolatorij je najpogosteje urejen ob reji in služi vnosu manjšega števila plemenskih prašičev v rejo. Karanteno si rejec poišče praviloma na bolj oddaljeni lokaciji (vsaj 3 km) npr. v reji, ki sicer nima prašičev in ni blizu druge reje prašičev. Če se sočasno kupuje manjše število živali, je lahko karantena bliže reji. O primerni lokaciji se posvetujte z veterinarjem in s specialistom. Hkrati moramo zagotoviti, da rejo obiskuje le oskrbovalec živali in po potrebi izbrani veterinar.

Karantena mora imeti zunanjo ograjo in enako visoke biovarnostne standarde kot vsaka druga reja. V karanteni se uporablja oprema in pripomočki namenjeni delu le v tem oddelku. Pred vstopom v karanteno uredimo prostor za preoblačenje in preobuvanje skupaj z možnostjo čiščenja škornjev ter dezbariero, po možnosti sanitarni vozel. Priskrbimo si oblačila in obutev, ki jo uporabljamo le v karanteni. Živali naj oskrbujejo drugi, ki nimajo stika s proizvodno čredo. Če to ni možno, jih oskrbimo kot zanje v dnevu. Sistem uhlevljanja v karanteno mora biti po sistemu “hkrati noter - hkrati ven”, da lahko po vsaki izselitvi prostore karantene in vhode/izhode temeljito očistimo in razkužimo. Na vhodu v karanteno ne pozabimo obesiti opozorilno tablo s pripisom “KARANTENA”.

Namen karantene oz. izolatorija je omejiti in zavarovati lastno čredo pred vnosom povzročiteljev kužnih bolezni z domnevno zdravimi novo-nabavljenimi plemenskimi prašiči. Trajanje karantene je odvisna od najdaljše inkubacijske dobe pri boleznih, ki se jih želi rejec ubraniti, trajanje preveritev in prekuževanja z domačo mikrobioto. V karanteni so prašiči praviloma vsaj štiri tedne na opazovanju, preden jih zdrave premestimo v hlev. Minimalna dolžina trajanja karantene je lahko pri nekaterih boleznih (PRRS 6-8 tednov, pljučnica 8-10 tednov) ali nejasnih rezultatih tudi daljša.

Če kupljeni prašiči v karanteni obolijo ali izvidi potrjujejo, da prašiči prenašajo bolezen, se jih ne preseli v plemensko čredo. Skupaj z dokazi se obvesti dobavitelja in lahko zahteva poravnavo. Ob reklamacijah preveriti je tudi možnost, da so se prašiči morda okužili na poti. Kadar pri vzreji sodeluje tudi rejska organizacija, lahko strokovni sodelavec preveri upravičenost reklamacije. Poravnave so lahko različne in so stvar dogovora med dobaviteljem in kupcem, vendar se sporne živali ne smejo vračati v izvorno rejo. Praviloma naj bi šle v zakol, kupec pa dobi nove živali po ceni klavnih prašičev. Živali s pozitivnim izvidom so signal tudi dobavitelju, da preveri zdravstveno stanje lastne črede in obvesti kupce, ki jim je v zadnjem obdobju prodal prašiče.

Kadar se živali uhlevi neposredno v hlev brez karantene, reklamacije niso možne, saj obstaja tudi možnost, da je novo nabavljena žival okužila v novi reji.

Vzrejališča in pitališča naj bi bile ločene od hlevov s plemenskimi svinjami. Rejci v tujini jih pogosto gradijo na drugi lokaciji, svoji ali pri drugem rejcu. Premeščanje prašičev oziroma njihovo naseljevanje v (pod)oddelke naj poteka po sistemu “hkrati noter - hkrati ven” ali “hkrati noter - postopoma ven”. S tem zmanjšamo tveganje prenosa kužnih bolezni med starostnimi skupinami. Pri čemer ne smemo mešati prašičev različnih starosti in izvora prašičev ali dodati nove prašiče v kotec, v katerem imamo prašiče druge starostne skupine.

Če želimo posamezne prašiče zadržati za lastne koline ali prodajo, jih preselimo v rezervni prostor za manjše skupine, da je prostor popolnoma prazen pred čiščenjem in sanitarnim premorom.

Omenjeni sistem uhlevitve ima naslednje prednosti: