STROKOVNO

Rejski program

Rejski program za prašiče SloHibrid je zasnovan za reje na območju Republike Slovenije. Izvaja se v rejah, ki so vključene v kontrolo prireje, v rejsko društvo se poleg rej v kontroli lahko vključijo tudi rejci, ki se oskrbujejo s plemenskim podmladkom ali semenom iz naših osemenjevalnih središč. Za kmetije je vzpostavljena vzreja plemenskega podmladka na razmnoževalnih farmah. Vzdržujemo nukleusov za pet sodobnih pasem prašičev. Osnova rejskemu programu SloHibrid sta tripasemsko in štiripasemsko križanje. Podatke za genetsko vrednotenje zbiramo pri razmnoževanju prašičev iz rej v kontroli, vzreji merjascev in mladic. Pri plemenskem podmladku vzamemo tudi vzorec tkiva za genotipizacijo, s čimer preverjamo poreklo, določamo gene z velikim učinkom, označevalce, dedne napake in oblikujemo referenčno populacijo. Plemenske vrednosti napovedujemo po metodi mešanih modelov in jih uporabljamo za izračun skupne plemenske vrednosti (agregatne genotipske vrednosti), ki je ključni kriterij za odbiro. Nabor lastnosti je pri genotipih enak, skupne plemenske vrednosti pa se razlikujejo glede na usmeritev genotipa, kar se urejuje z bioekonomskimi težami. Za lažje prepoznanje kakovosti plemenske živali jih razvrščamo in podeljujemo kakovostne razrede. Ker so populacije majhne, je potrebno izvajati tudi naloge, s katerimi sledimo genetskim spremembam, genetski variabilnosti in jo tudi vzdržujemo.

Dodatno gradivo

Selekcijska piramida tradicionalnih pasem in hibridov

Selekcija je proces odbire plemenskih živali, za katere želimo, da bi bile starši naslednji generacij. Cilj pri tem je selekcijski napredek. Za doseganje največjega napredka, mora selekcija temeljiti na selekcijskih kriterijih, tako imamo jasno določeno, katere lastnosti želimo pri živalih izboljšati. Med lastnostmi plodnosti in pitovnimi lastnostmi obstajajo negativne povezave. To pomeni, da če bomo dajali pri isti pasmi večji poudarek eni skupini lastnosti, bomo dosegli nasprotni učinek pri drugi skupini lastnosti, če pa bomo selekcionirali na obe skupini lastnosti, bomo sicer pri obeh dosegali napredek, a ne bo velik. Rešitev iz te “selekcijske zagate” je načrtno križanje. V prašičereji se že od 60-ih oz. 70-ih let prejšnjega stoletja uporablja križanje, še dalj časa pa se križanja poslužujemo pri rastlinski proizvodnji. Križanje je postopek, pri katerem parimo dve pasmi, pri čemer izkoriščamo prednost heterozisa (hibridni vigor) in komplementarnosti. Rezultat načrtnega križanja so križanci oz. s tujko hibridi. Heterozis dobimo, če dosegajo križanci boljše rezultate prireje kot je povprečje njihovih staršev. Tako je npr. za križanke 12 znano, da imajo boljše rezultate pri plodnosti kot izhodiščni starševski pasmi. Komplementarnost pasem je druga prednost pri križanju, ko na eni strani selekcioniramo t.i. maternalne pasme na dobre lastnosti plodnosti, medtem ko t.i. terminalne pasme selekcioniramo na dobro rast in klavno kakovost.

V Rejski program za prašiče SloHibrid so vključene naslednje pasme:

    slovenski landras,

    slovenski veliki beli prašič,

    (durok),

    pietren,

    slovenski mesnati landras.

Rejski program za krškopoljskega prašiča

Rejski program za krškopoljskega prašiča se izvaja na območju Republike Slovenije za edino slovensko avtohtono pasmo prašičev. Osnovni namen je ohranitev in rekonstrukcija pasme, zato so poleg selekcijskih opravil, ki naj bi pasmi povrnila njej značilno prirejo, vključene tudi naloge, ki ohranjajo genetsko variabilnost in stabilizirajo pasemske značilnosti. Krškopoljskega prašiča vzrejamo kot čistopasemskega prašiča, parjenja z drugimi pasmami so odsvetovana. Postopki pri izvajanju strokovnih nalog so podobni kot pri sodobnih genotipih, razlikujejo se pri zajemanju nekaterih podatkov, ki so specifični za avtohtono pasmo.

Selekcija avtohtone pasme

Selekcija je proces odbire plemenskih živali, za katere želimo, da bi bile starši naslednji generaciji. Cilj pri tem je selekcijski napredek, pri avtohtonih pasmah pa predvsem vzdrževanje prireje, značilne za pasmo. Za doseganje največjega napredka, mora selekcija temeljiti na meritvah prireje in ocenah lastnosti zunanjosti, ki so korelirane s kriteriji selekcije. S tem imamo jasno določeno, katere lastnosti želimo v populaciji izboljšati.

Krškopoljski prašič je edina slovenska avtohtona pasma prašičev. V starejših zapisih v literaturi je imenovan tudi kot črnopasasti, ali samo pasasti oziroma prekasti (tudi prekec). Ime pasme je vezano na jugovzhodni del Dolenjske, kjer se je pasma razvijala in ohranila vse do danes. Reja krškopoljskih prašičev je bila v preteklosti usmerjena v prirejo pujskov za prodajo. Reje so bile majhne in niso imele zadostnih površin, da bi lahko spitale prašiče. Kupljene pujske so kupci spitali za samooskrbo, zaželena je bila predvsem mast. Podobno težko je tudi dandanes dobiti pitanca krškopoljske pasme.
Več o avtohtoni pasmi krškopoljski prašič.