8.1 Pogoji za vzdrževanja higiene v hlevih
Najpomembnejši ukrepi za vzdrževanje higiene v kotcih je gostota naselitve, oblika kotca in zagotovitev pogojev v njem, s katerimi omogočimo prašičem, da sami vzdržujejo higieno v kotcu. Precej pomembno je, da kotci niso kvadratne oblike, saj se v njih prašiči težje orientirajo. Pri opremljanju kotca razporedimo oprema tako, da se poti prašičev ne križajo (slika 8.1). Prostor, kjer naj bi prašiči ležali, naj bi bil temnejši, suh in topel. Prostor za vsakodnevne aktivnosti pa je lahko hladnejši, moker in svetel.
Po počitku prašiči najprej poiščejo krmo. Kadar krmimo s suhimi krmnimi obroki, bodo prašiči po žretju iskali vodo. Namestitev opreme krmilnikov in napajalnikov naj bodo tako, da se poti ne križajo na prostoru za počivanje in dnevne aktivnosti. Pri križanju poti je več konfliktih situacij, ki spodbudijo agresijo med prašiči.
Če vsi prašiči v kotcu blatijo na rešetkah ali blatilnem hodniku, bo dela z vzdrževanjem higiene v kotcih veliko manj, higiena pa bo ustrezna. Rešetke ali blatilni hodnik prašiči ne prepoznajo kot prostor za blatenje. Poznati je potrebno torej signale, s katerimi lahko prašiče usmerimo, da posamezne aktivnosti izvajajo na želenem mestu. Tako prašiči za blatenje izberejo razgledno mesto, iz katerega se dobro vidi prašiče v sosednjih kotcih, kar dosežemo najbolje s paličastimi pregradami med kotci. V predelu, kjer naj bi prašiči počivali, so pregrade polne. V predelu kotca, namenjenega blatenju, naj bodo tla mokra, bolj osvetljeno, lahko z nekaj prepiha, hladnejši del hleva.
Odvajanje urina in vode dosežemo z naklonom polnih tal in umestitvijo rež (slika 8.2), ki omogočajo iztekanje tekočin. Prašiči imajo velik izpust, kjer so tla nagnjena z naklonom 4 %, urin in deževnico lovijo skozi režo v cev z večjim premerom, ki je umeščena izven kotcev. Tako se reža redkeje maši z nastilom in jo lahko po potrebi čistijo strojno. Polna tla se lahko nadomestimo s ploščami z vgrajenimi režami. Če reže predstavljajo manj kot 15 % površine tal, se jih obravnava kot polna tla.
Na polnih tleh poskrbimo za odstranjevanje gnoja s pehali ali traktorskimi deskami, v manjših rejah pa rejci kidanje opravijo kar ročno in ga odvažajo s samokolnico. Ob preureditvi hleva poskusimo najti tudi rešitev, ki olajša odstranjevanje gnoja. V hlevu na sliki 8.2 ograjo kotca odstranijo in s traktorsko desko, prilagojeno širini kotca, iz izpraznjenega kotca odstranijo gnoj.
8.2 Čiščenje in razkuževanje površin za rejo prašičev
Kotce v (pod)oddelku po izselitvi prašičev v grobem očistimo ostankov zasušenega blata. Celoten (pod)oddelek temeljito namočimo in pustimo, da se umazanija razmoči čez noč. Za pranje uporabimo kakovosten visokotlačni čistilec (slika 8.3), ki omogoča pranje z vročo vodo pod pritiskom in pri tem uporabimo specialna čistila.
Ne pozabimo očistiti tudi vseh funkcionalnih delov kotca (krmilnike, napajalnike, ventilatorje in ostalo) ter preveriti njihovo delovanje. Premične dele odstranimo in jih operemo posebej. V vsakem turnusu očistimo tudi spodnje površine elementov, očem skrite kotičke, svetila, okna in kote. Po koncu čiščenja kotce posušimo, razkužimo in ponovno pustimo, da se osušijo. Sanitarni premor s čiščenjem in razkuževanjem pogosto traja en teden zlasti pri izvajanju proizvodnega ritma, kadar se opravlja vzdrževalna dela ali beljenje lahko celo dlje. Ekološki rejci naj preverijo, katera čistila ali razkužila lahko uporabljajo.
Na sliki 8.4 je dobro očiščen kotec, pripravljen na vselitev prašičev. Če je potrebno, lahko pospešimo proces sušenja z ogrevanjem. S sušenjem podaljšamo delovanje razkužila in onemogočimo obstoj patogenom, ker jih velika večina živi v vlažnih in temnih kotih.
Potek čiščenja kotcev
- Najbolje je, da je (pod)oddelek pred postopkom čiščenja popolnoma prazen.
- Izklopimo vse električne naprave in zaščitimo stikala.
- Grobo očistimo kotec organskega blata in čez noč dobro namočimo vse površine.
- Z vročo vodo speremo umazanijo s pomočjo visokotlačnega čistilnika.
- Razpršimo čistilo po celotni površini kotca, stenah, opremi, vseh funkcionalnih delih in ograji.
- Temeljito speremo umazanijo in čistilo z vročo vodo pod pritiskom.
- Po potrebi ponovimo 3. in 4. točko.
- Le dobro očiščene in suhe površine razkužimo. Razkužila so neučinkovita na umazani podlagi.
- Pustimo, da se kotec osuši, in nato izvedemo sanitarni premor.
- Vsaj enkrat na leto ali po potrebi prebelimo oddelke.
8.3 Skladiščenje izločkov
Z izrazom živinska gnojila označujemo gnoj, gnojnico in gnojevko. Oblika živinskega gnojila je odvisna od sistema reje. Gnoj, do neke mere pa tudi gnojnica, lahko vsebujejo tudi večje ali manjše količine nastila. Živinska gnojila lahko vsebujejo veliko patogenov, kot so virusi, bakterije ali paraziti. Ti so lahko vir (fekalno-oralno) prenosljivih bolezni. Da zmanjšamo tveganja okužb, je pomembno hitro odstranjevanje urina in blata iz hleva, vzdrževanje higiene v kotcih, odstranjevanje in shranjevanje posameznih komponent. Pred razvozom na njive je dobro, da so gnojila primerno in dovolj dolgo skladiščena, da s tem zmanjšamo možnost ponovne okužbe.
Izločke skladiščimo tako, da niso dostopni prašičem, zlasti ne mladim. Najbolj pogost način reje prašičev pri nas je reja na rešetkastih tleh ali delno rešetkastih tleh. Izločki se v obliki gnojevke shranjujejo v kanalih pod tlemi v hlevu. Da bi izboljšali zrak v hlevu, je priporočljivo redno odstranjevanje gnojevke v lagune. Lagune ali gnojišča uredimo na primerni oddaljenosti od hleva, priporočljivo je njihova umestitev izven ograje.
Pod rešetkami so pogosto zgrajeni zbiralniki za gnojevko. Kadar so rešetke po celotni površini kotca, je kakovost zraka v hlevu slabša zaradi izhajanja amoniaka. Da bi zmanjšali izhajanje amoniaka, se lahko uporabi vezalce amoniaka. Tako je reja manj moteča za okolico zaradi smradu, gnojnica pa vsebuje tudi več dušika in je zato tudi boljše gnojilo.
Skladiščenje izločkov
- Zaželeno je, da tekoča živinska gnojila shranjujemo zunaj zaščitne ograje v lagunah, gnoj pa na utrjenih podlagah z urejenim lovljenjem tekočin. Skladišča morajo biti nepropustna.
- Skladišče gnoja in gnojevke mora biti dobro vzdrževano.
- Redno opravljamo deratizacijo, da preprečimo raznos klic po hlevu.
- Omejimo razmnožitev muh. To lahko naredimo z nanašanjem strupov na površine, nastavljanjem vab, apnenjem.
- Če je reja okužena s kužno boleznijo, naj razvaža odležano gnojevko in med zadnjimi v tisti okolici.
Tudi ločevanje blata in urina zmanjša izhajanje amoniaka iz gnojnice in s tem se izboljša kakovost zraka v hlevu in okolici, po drugi strani obogati kakovost organskih gnojil. V razvoju je več možnosti. Na sliki 8.5 levo vidimo gradnjo kanala za zbiranje trdega dela gnoja, ki se bo s pehalom odstranjeval na gnojni kup, tekoči del pa odteka v cev skozi režo na dnu kanala in se zbira v laguni. Kanal bo pokrit z železnimi rešetkami. V betonu na sredini slike je pripravljena opora za namestitev pregrad med kotci.
Rejec, ki je uredil pokrito gnojišče z mrežo (slika 8.6), ki zadržuje muhe, je imel v preteklosti težave z muhami. Sedaj uporablja več načinov uničevanja muh. Prepričan pa je, da si z mrežo pomaga, da muhe zadrži na gnojišču z mrežami. Tam pa lahko s potresanjem apna zadržuje razmnoževanje.
8.4 Razvoz živinskih gnojil
Kontaminacija z živinskimi gnojili, v kolikor ta ni ustrezno odstranjen, predstavlja tveganje za zdravje živali in ljudi. Ostanki živinskih gnojil na cestah, dovoznih poteh ali na dvorišču so dovolj za prenos bolezni, zato je sprotno čiščenje delovnih strojev in poti obvezno. Onesnažene javne poti z organskimi gnojili je moteče tudi za okolico. Kadar smo jih prisiljeni prečkati ali uporabljati, pazimo, da jih ne onesnažujemo. Kjerkoli je to možno, izberemo obvoze. Z delovnimi stroji, ki so se vrnili iz njiv, gozda ali cest, ne prihajamo v ograjen del reje.
Rokovanje z živinskimi gnojili
- Gnoj in gnojevko s hlevov in dvorišč odstranjujemo redno, da preprečimo razmnoževanje notranjih zajedavcev in muh.
- Pazimo na lastno varnost pri rokovanju z živinskimi gnojili. Pri praznenju kanalov z gnojevko se sprošča žveplovodik, ki je strupen za prašiče in ljudi. Prostor naj bo prazen ali pa ga med praznjenjem intenzivno zračimo.
- Gnojevko, gnoj in gnojnico hitro zadelamo v zemljo. Priporočljiva je uporaba cistern z aplikacijo tekočih organskih gnojil v zemljo.
- Za odstranjevanje in razvažanje gnojil uporabljajmo lastno opremo in stroje, ki jih ne posojamo drugim. Po opravilu stroje temeljito očistimo.
- Pred razvozom gnojevko temeljito premešamo, saj določene bolezni (prašičja epidemična driska) ne preživijo v pogojih, kjer je prisoten kisik.
- V kolikor hlevski gnoj raztrosimo po površini, na kateri imamo organizirano pašo prašičev, jim za minimalno tri tedne preprečimo pašo.
8.5 Nastil in material za zaposlitev
Med nastil štejemo slamo in žagovino. Čist in svež nastil je prvovrsten material za zaposlitev (slika 8.7). Nastil skladiščimo v prostorih, ki so zaščitena pred padavinami, vetrom in morebitnimi kontaminacijami z drugimi živalmi. Ko pripeljemo domov sveže bale slame, jih je dobro pustiti vsaj dva meseca v skladišču. S tem virusi, ki so mogoče prisotni v balah, oslabijo. V kolikor prihajajo bale iz območij, kjer so opaženi divji prašiči, podaljšamo čas skladiščenja pred uporabo. Pazljivi moramo biti tudi z izbiro pri nakupu nastila, saj tudi to predstavlja možnost morebitne kontaminacije s patogenimi organizmi. Če nastil dokupujemo, naj izvira od dobavitelja, ki se ne ukvarja z živinorejo. Pred nakupom preverimo kakovost nastila in način skladiščenja pri prodajalcu.
Uporaba nastila
- Nastil mora biti čist, suh in brez plesni.
- Svežo slamo pustimo stati v skladišču vsaj dva meseca.
- Preprečiti moramo drugim živalim dostop do skladiščnega prostora in za glodavce nastavimo vabe, ki ne smejo biti na dosegu mačkam in psom.
- Pred nakupom nastila pri drugem rejcu preverimo, da se ne ukvarja z rejo živali. Če gre za nakup direktno na polju, ni problem.Pred nakupom nastilja pri drugem rejcu preverimo kakovost nastila. Če gre za nakup neposredno na polju, so manjše tveganje zaradi živine, pozanimamo pa se, če so v okolici divji prašiči.