6. Krma in voda

Krma in voda predstavljata pomemben vir tveganja za okužbe. Skozi proces pridelave, obdelave, skladiščenja in krmljenja je krma izpostavljena različnim mikroorganizmom, okoljskim faktorjem ali drugim živalim.

Tako voda kot krmne rastline pridobimo iz naravnega okolja, kjer so lahko posredno ali neposredno izpostavljene divjim prašičem in drugim prenašalcem povzročiteljev kužnih bolezni. Neposredna izpostavljenost je prikrita, zato lahko to rejca zavede, da prekrši biovarnostne ukrepe.

Prašičem vseh kategorij moramo zagotoviti stalen in neomejen dostop do pitne vode. Pri tem je pomemben vir, pretok pitne vode, namestitev ustreznega števila napajalnikov ali korit na primernih mestih. Vsakodnevno je potrebno preveriti delovanje napajalnikov in skrbeti za njihovo higieno. Če napajalniki dalj časa niso bili uporabljeni, pred novo naselitvijo pustimo, da preteče nekaj vode. Ker so stroški za vodo visoki, je smiselno urediti napajališča tako, da ne prihaja do polivanj npr. ob visokih temperaturah. Večja količina vode izteče tudi če so napajalniki umazani in si jih prašiči preden začno piti sami očistijo. V hlevih se vgrajujejo naprave za hlajenje prašičev s pršenjem, ki je bolj učinkovito kot polivanje ali škropljenje.

Voda za pitje ne sme prihajati iz površinskih voda zaradi možne izpostavljenosti kontaminaciji. Iz istega potoka se lahko napaja divjad in med njimi tudi divji prašiči. Priporočljivo je, da lastne vire pitne vode redno kontroliramo in analiziramo, da se prepričamo o njeni kakovosti. Vzorec vode pošljemo v analizo vsaj enkrat letno. Izvir, zbiralnike in rezervoarje zavarujemo s pokrovi in ograjo. Preprečiti moramo dostop divjadi, glodavcev, ptic, mačk itd. Rezervoarji ali zbiralniki za vodo in vodovodna napeljava morajo biti čisti ter brezhibni, zato jih po potrebi izpraznimo, očistimo in razkužimo, da preprečimo razmnoževanje bakterij. Tudi na paši naj bi zagotovili pitno vodo. Kadar so dostopne stoječe ali tekoče površinske vode, se bodo prašiči radi valjali (kalužali) v njih. Takrat je težko preprečiti, da te vode prašiči ne bi pili. Pri kalužah v naravi je pomembno, da jih ne preobremenimo s prašiči.

Reja se lahko oskrbuje s kompletni krmnimi mešanicami iz trga ali pa krmne mešanice dela doma in pri tem uporablja domače surovine. Ne glede na izvor moramo paziti, da krma ni oporečna. Krma je lahko plesniva in z visokim vsebnostjo toksinov, zlasti v neugodnih letih v času zorenja ali ob slabem skladiščenju.

Ne glede na izvor surovin, se skladiščne prostore polni preko ograje. Če je bila krma iz preteklega obdobja morda celo plesniva, skladiščni prostor pred novim polnjenjem izpraznimo, očistimo in razkužimo. Surovine naj bi v skladiščnih prostorih odležale za vsaj dva meseca. Tudi doma pridelana krma je lahko kontaminirana s povzročitelji kužnih bolezni. Ob nakupih so povzročitelje bolezni ugotovili tako v krmilih kot na vrečah, v katerih je bilo krmilo pripeljano. Zaradi globalnega trga je težko slediti vsem virom, zato raje krmilo shranjujemo v lastnih skladiščih. Od dobavitelja lahko rejec zahteva, da mu dokaže izvor in neoporečnost dobavljenih komponent.

Če komponente ali krmo obdržimo v vrečah, je dobro naročati večje količine, da zmanjšamo število dostav. Paleto za nekaj dni shranimo izven reje in jo šele nato pripeljemo v notranje skladiščne prostore. Komponente, ki so pakirane v vreče, naj bi stale vsaj 78 dni ([SHIC:2018] od pakiranja do uporabe, saj se aktivnost virusa po tem obdobju zmanjša in ne predstavlja tveganja za zdravje prašičev. Vreče skladiščimo tako, da niso dostopne drugim živalim. Če dostavo in shranjevanje ni možno izvesti zunaj reje in mora tovornjak priti v rejo, je potrebno slediti biovarnostnim ukrepom.

Na kmetijah rejci prašičem poleg doma pripravljenih krmnih mešanic pokladajo tudi svežo travo, ki jo nakosijo izven ograjenega območja. Če so površine na območju, kjer živi tudi divji prašič, je tako sveži odkos, ki prašičem predstavlja poslastico in odličen material za zaposlitev, tudi možen vir okužbe. Prav tako so lahko vir okužb tudi poljščine (korenovke, gomoljnice), če jih uporabljamo surove in neposredno iz polj. Pri daljšem skladiščenju sušenih ali siliranih krmil se nevarnost vnosa kužnih bolezni zmanjša.

Pri siliranju in odvzemu npr. koruznega zrnja v koritastih silosih moramo preprečiti dostop drugim živalim. Smiselno je tudi urediti nečiste dovozne poti za čas polnjenja koritastega silosa.

Krmljenje pomij je v Sloveniji prepovedano že od leta 2003 (Pravilnik o ukrepih za ... zatiranje klasične prašičje kuge, [ULRS:2012]). Kot pomije vsekakor štejemo tudi razne ostanke hrane, npr. sendvičev in pic. Ta pravila veljajo za vse prašiče, za prašiče iz komercialnih rej, manjših samooskrbnih rej, kot tudi za prašiče hišne ljubljenčke.

Pomembno je tudi vsakodnevno čiščenje korit ali krmilnikov. Krmilna mesta moramo urediti tako, da zmanjšamo možnost onesnaževanja korit. S pregradami na koritih se določijo posamezna krmilna mesta in zmanjšamo možnost hoje ali uleganja v korita. Na sliki 6.2 sta dve koriti, prvo s pregradami je bolj čisto kot dodano korito brez pregrad. Po koritu brez pregrad prašiči lažje hodijo, lahko v njem ležijo, bolj pogosto pa v njem tudi urinirajo in blatijo.

Onesnažena krmilna mesta so lahko Možno pa je kvarjenje krme tudi v koritih ali krmilnikih. Tako je pomembno vsakodnevno odstranjevanje ostankov krme. Za vsako izselitvijo korita temeljito očistimo. Že ob nakupu pa razmišljamo tudi o tem, da bodo prašiči lahko dobro izpraznili korito oz. krmilnike, zato se izogibamo naprav z ostrimi in težko dosegljivimi koti.