1. Omejevanje dostopa | Enota za prašičerejo

1.1 Omejevanje dostopa na območje reje

Omejevanje dostopa v rejo prašičev je predpogoj za izvajanje drugih biovarnostnih ukrepov in nujno, da preprečimo nenačrtovane vstope na območje reje prašičev, zmanjšamo tveganja za okužbo lastne črede, iznosa bolezni iz črede in osebne higiene. Rejo torej zaščitimo iz gospodarskega vidika, zaradi dobrobiti prašičev ter zdravja ljudi.

Vnos katerekoli kužne bolezni povzroči najmanj znatno gospodarsko škodo, kot npr. PRRS, povečajo se izdatki za veterinarsko oskrbo ali pa se obolele prašiče celo usmrti po uredbi (npr. ob afriški prašičji kugi). Dobro izdelana ograja prepreči tudi vstop vsiljivcem, ki vse pogosteje na lastno pest vstopajo v manj zaščitene reje. Poznamo tudi številne kužne bolezni (t.i. zoonoze), ki se prenašajo z ljudi na prašiče in obratno. Zoonoze so lahko nevarne za ljudi in prašiče.

Predpis in minimalne zahteve

Predpis:: ULRS:2023-biovarnost; priloga, II. Posebni biovarnostni ukrepi za obrate s prašiči, alineja b)
Izpolnjeno, če:: so objekti, v katerih se redijo prašiči, zgrajeni oziroma ograjeni tako, da onemogočajo dostop divjih prašičev, in drugih živali. Višina ograje mora biti visoka vsaj 1,5 m.

Zaščita območja za rejo prašičev

Rejo zaščitimo z ograjo. Vhod v rejo za ljudi je preko sanitarnega vozla.
Stanovanjska hiša, garaže in strojne lope za delovne stroje in orodje za delo izven območja reje prašičev ostanejo izven ograjenega območja.
Orodje in stroje, ki jih uporabljamo pri delu na območju reje prašičev ne vozimo zunaj ograjenega območja.
Dostop za transportna sredstva se uredi do zunanje ograje. Za izjemne primere uredimo dezbariero za vozila, ki jo napolnimo z razkužilom, kadar prehod uporabljamo.
Silose in druga skladišča za krmo, nakladalna rampa, bolnišnica se postavi ob ograji iz notranje strani in zbirno mesto za kadavre ob zunanji ograji.
Skladišča za gnoj in tekoči del se uredi izven ograje ali ob ograji tako, da je razvoz možen z dostopom izven ograje. Skladišča so ograjena.
Pri rejah, kjer imajo živali omogočen izpust ali dostop na prosto, je potrebno v notranjosti hleva izpolnjevati minimalne standarde za primer, če moramo prašiče zapreti.

Za potrebe biovarnosti moramo fizično ločiti območja in gospodarska poslopja, namenjena za rejo prašičev, od preostalega dela gospodarstva. To se naredi s postavitvijo zaščitne ograje, ki ločuje zunanji svet in rejo z urejenim prehodom za ljudi, prašič in morebitna transportna sredstva. Rejci, družinski člani in zaposleni najpogosteje, celo večkrat na dan, vstopajo na območje reje, v hleve ali na ograjena zemljišča, kjer redijo prašiče. Vmes opravljajo tudi dela na polju, drugih kmetijskih površinah ali v gozdu. V trgovinah, veterinarskih postajah, na bencinskih črpalkah, v pisarnah svetovalcev, uradih ali celo na lastnem dvorišču se lahko srečajo z ljudmi, ki na obutvi, obleki ali vozilih prenašajo povzročitelje kužnih bolezni za prašiče. Zato je izrednega pomena, da rejci sami redno uporabljajo sanitarni vozel.

V nadaljevanju prikazujemo nekaj možnosti ograj. Skice v nadaljevanju povzemamo po priporočilih za ograditev prašičerejskih obratov .

1.1.1 Ograditev hleva pri nekomercialnih in manjših komercialnih rejah prašičev

Nekomercialna reja lahko redi za lastne potrebe največ 5 rastočih prašičev, ki niso namenjeni reprodukciji. Rejam ni potrebno izdelati biovarnostnega načrta, morajo pa izvajati vsaj osnovne biovarnostne. Če so prašiči nastanjeni v hlevu brez dostopa na prosto (slika 1.1, levo), je potrebno ograditi vhod ali nakladalno rampo za prašiče, vhod za ljudi, skladišča za krmo, druge pomožne objekte in vse prehode med njimi. Ograja mora biti kakovostno postavljena in visoka vsaj 1,5 m, vrata na ograji se morajo zakleniti. Človek vstopa preko preprostega sanitarnega vozla, kjer se vsak vstopajoči lahko odloži obleko, preobleče ali preobuje, umije roke, očisti obutev, razkuži roke in obutev. Morebitnim obiskovalcem lahko rejec namesto obleke ponudi kombinezon za enkratno uporabo in obujke.

Figure 1.1: Minimalna ograditev nekomercialne reje prašičev (levo) ali reje prašičev v komercialnih rejah v dveh hlevih (desno)

Tudi pri manjših komercialnih rejah morajo rejci pripraviti biovarnostni načrt, ograditev reje z enim samim hlevom, pri katerem ni izpustov ali izhoda na prosto, je lahko hlev ograjen podobno kot pri nekomercialnih rejah (slika 1.1, desno). Kadar je v reji več hlevov (slika 1.1, desno), se do njih dostopa po ograjenem delu, ali pa se dostop med hlevoma dodatno ogradi.

1.1.2 Ograditev več hlevov brez ali z izpusti

Na sliki 1.2 je prikazana ograditev več hlevov. Ob poti so nameščeni 4 silosi oz. skladišča za krmo, ki stojijo ob ograji in se lahko polnijo od zunaj. Na javno pot je usmerjena tudi rampa za razkladanje in nakladanje prašičev. Če je dostopna cesta prometna, bi bilo bolje rampo usmeriti na stran. V zadnjem delu so hlevi povezani s koridorjem za pregon prašičev. Ob njem naj bi bile nameščene pregrade, s katerimi prašiče usmerjamo v hlev ali na tovornjak. Rejec in obiskovalci vstopajo v rejo prašičev le preko sanitarnega vozla. Komercialne reje, ki pitajo večje število prašičev, naj bi izbrale bolje opremljen sanitarni vozel, čeprav po pravilniku zadošča tudi skromnejši prostor. Lagune za gnojevko so izven območja reje, a so tudi ograjene.

Figure 1.2: Ograditev reje z več hlevi in pripadajočimi objekti

1.1.3 Ograditev reje z lastno mešalnico na bolj razgibanem terenu

Na sliki 1.3 prikazujemo ograditev reje, kjer hlevi niso razporejeni lepo v vrsti. To je lahko zaradi razgibanega terena, postopnega povečevanja ali utesnjenosti. V takem primeru je najbolje vse hleve s pripadajočimi pomožnimi objekti ograditi. Morda se lahko hleve na eni strani poveže s koridorjem za pregon živali, znotraj ograjenega prostora pa se uredijo tudi prehodi med hlevi za oskrbovalce. Ob ograjo se postavi silose za krmo in druga skladišča, znotraj ograje pa je seveda tudi mešalnica.

Vhod v rejo za ljudi smo tokrat uredili v hiši, ki stoji ob ograji. To je lahko le v primeru, če se skozi sanitarni vozel direktno, kot je prikazano na sliki, ali na obeh straneh ograjenega prehoda vstopa na gospodarsko dvorišče. Ob ograji smo vrisali tudi bolnišnico, ki ima urejen sanitarni vozel od zunaj, kjer lahko vstopata oskrbovalec bolnih živali in veterinar. Drugi, ločen sanitarni vozel pa je urejen iz gospodarskega dvorišča. Lahko sta opremljena skromneje, kot so to opisali pri manjših rejah.. Prašiče se naseli iz gospodarskega dvorišča. Na sliki nismo ogradili skladišč za živinske izločke, čeprav je to priporočeno.

Figure 1.3: Ograditev reje z več hlevi, lastno mešalnico in bolnišnico

1.1.4 Ograditev reje, ki jo prečka javna pot ali cesta

V reji na sliki 1.4 stoji en hlev na eni strani ceste, večina hlevov in gospodarskih objektov pa je na drugi strani javne ceste. Rejo je potrebno ograditi na obeh straneh ceste kot samostojni enoti. Na vsaki strani je torej za prehod ljudi postavljen sanitarni vozel in za razkladanje in nakladanje živali na transportna sredstva pa nakladalna rampa. Na levi strani slike je sanitarni vozel urejen v hiši, na desni pa v mešalnici. Vsekakor bi ga lahko uredili tudi v hlevu. Če je le mogoče, se v hlev ne vstopa neposredno iz javnih površin. Če ima reja urejene izpuste, mora biti od ograje na izpustu in zunanje ograje vsaj 1 m razdalje. Lahko bi se rejec odločil, da bi postavil ograjo tudi okrog skladišč za živinske izločke znotraj reje.

Figure 1.4: Ograditev reje z več hlevi in s pripadajočimi objekti na obeh straneh javne ceste

1.1.5 Primeri ograditve območja reje prašičev

Temeljni ukrep je zaščitna zunanja ograja (slika 1.5), ki gospodarsko dvorišče z objekti za rejo prašičev loči od ostalega dvorišča, omejuje dostop nezaposlenim ter prav tako prisili rejca, družinske člane in zaposlene, da ne ubirajo bližnjic in tako kršijo biovarnosti. Rejec ima hkrati nadzor nad prihodi in odhodi iz reje. Vhod v ograjen prostor je praviloma samo na enem mestu, kjer ima rejec urejen sanitarni vozel za ljudi in dezbariero za prevozna sredstva, stroje in orodje. Transportna sredstva gredo v notranjost reje le izjemoma in še to skozi z razkužilom napolnjeno dezbariero. Dopusten prehod za prašiče je le na mestu nakladanja, pri nakladalni rampi.

Figure 1.5: Dvojna zaščitna ograja okrog hleva z zunanjo klimo, ograji ločeni z asfaltirano potjo za notranji transport

Na sliki 1.5 vidimo hlev za prašiče pitance z zunanjo klimo in izpusti. Reja je ograjena z visoko zunanjo ograjo, ograja izpusta predstavlja notranjo ograjo, vmesni prostor pa je rejec asfaltiral in uredil dovozno pot do posameznih kotcev, da jih lažje čisti in mu služi za notranji transport, npr. pri odstranjevanju gnoja. Med notranjo in zunanjo ograjo mora biti razdalja vsaj 1 m. Pogosto zasledimo priporočila za širše razmike, celo 2 m Zaradi uporabnosti tega pasu so lahko razdalje med ograjama celo širše. Na zunanjem robu ograje je vgrajena odvodno cev z režo, v katero se stekajo tekočine, da se ne razliva v okolico.

Tudi nizkoenergijski hlevi z zunanjo klimo za tekače in pitance, s pokritimi in zaprtimi ležišči ter obsežnimi izpusti (sliki 1.6) so ograjeni z visoko zunanjo ograjo. Krmljenje je v pokritem delu kotca. Voda kroži po vodovodnem sistemu, ki je napeljan v pokritem delu, napajalniki pa so nameščeni zunaj in na različnih višinah. Posamezni hlev je namenjen za eno starostno skupino. Tako lahko hlev naselijo hkrati, izselijo pa ga naenkrat ali največ v treh skupinah. Ko je hlev prazen, se ga najprej očisti, posuši, razkuži in ponovno posuši, naselijo ga šele po predvidenem sanitarnem premoru. Vmes lahko opravijo vzdrževalna dela. Celotna reja je ograjena z visoko zunanjo ograjo, stene hleva in ograja izpusta predstavljata notranjo ograjo, vmesni prostor in prostor med hlevoma in zunanjo ograjo pa je večji del travnata površina. Ob robu ograje stojita silosa za krmo, ki se polnita od zunaj. Zunaj so tudi skladišča za gnojevko. Tekače naseljujejo iz lastnih vzrejališč, pitance ob prodaji pa nalagajo na urejeni nakladalni rampi ob ograji.

Figure 1.6: Zunanja zaščitna ograja ob silosih okrog nizkoenergijskih hlevov z zunanjo klimo za prašiče pitance

Ograditev reje

Prašiče v reji najbolje zaščitimo z dvojno ograjo. Notranja ograja omejuje gibanje prašičev v reji, zunanja pa omejuje dostop drugim prašičem, ljudem, transportnim sredstvom in drugim živalim na območje reje prašičev.
- Kot prva notranja ograja služi zunanji zid hleva in ograja na izpustu. Prav tako lahko štejemo kot notranjo ograjo tudi ograjo okrog zemljišča ob hlevu, namenjenega reji na prostem, če je le dovolj trdna in gosta, da prašičem prepreči domačim prašičem pobeg. Biti mora dobro zgrajena, da je prašiči ne uničijo ali spodkopljejo.
- Zunanja ograja je postavljena okrog gospodarskih poslopij in zemljišč, ki so namenjeni reji prašičev. Prašiči iz reje ne smejo doseči zunanje ograje. Priporoča se visoka zunanja ograja, da se onemogoči prehod nepooblaščenim.
- Med ograjama naj bo najmanj 1 m razdalje, da je zagotovljena zadostna medsebojna razdalja med prašiči v reji in ljudmi ali živalmi zunaj ograje.
Če je reja prašičev na prostem, je v vsakem primeru potrebna dvojna ograja z zadostnim razmakom, ki preprečuje prenos povzročiteljev bolezni z dotikom ali po zraku, in je omogočeno, da se lahko vmesne površine očistijo (npr. obkosijo).
Živa meja ni zadostno varovalo in tako ne more nadomestiti ene ograje. Na splošno pa jo priporočajo, saj se z njo zmanjša vpliv na okolje. Mora pa biti negovana tako, da ne poškoduje ograje in ne zmanjša njene funkcionalnosti.
Rejec mora redno pregledovati stanje ograj in jih redno vzdrževati.

Zunanjo ograjo je potrebno postaviti okrog vsake reje. Kadar prašiče redimo v zaprtem hlevu ali v hlevu z urejenimi izpusti, je zadostna le ena ograja, in sicer zunanja. Notranjo ograjo predstavljajo zidovi in ograje na izpustih. Lesenih ograj ne priporočamo, ker so zahtevne za vzdrževanje in jo (divji) prašiči ali ljudje zlahka poškodujejo ali prečijo. Poznamo primere, ko je divji merjasec oz. vietnamski prašič prišel v rejo praktično znotraj naselja. Divje merjasce privabljajo bukajoče se svinje, zato je osnovni preventivni ukrep, da se pripusti izvajajo v hlevu, ki je tudi dobro ograjen.

Za manjše svinjake, v katerih so prašiči uhlevljeni le v eni zgradbi in so ves čas zaprti v zidanem objektu, se zahteva najmanj ograjen dostop ob vhodu v hlev.

1.1.5.1 Ograje pri reji na prostem

Možnosti za izgradnjo zunanje ograje je več, iznajdljivosti pri izvedbi ograj in prilagajanju terenu našim rejcem ne manjka. Pomembno je, da je ograja sklenjena, visoka in utrjena za vsiljivce in živali. Iz prakse s Covid-19 poznamo najmanjšo razdaljo med osebkoma, da preprečimo prenos okužbe po zraku. Tudi pri prašičih se priporoča kot minimalna razdalja med ograjama vsaj 1,5 m. Iskanje izgovora, da tega npr. ne dopušča teren, ne bo pripomoglo k zaščiti reje, ampak le poveča tveganje za prenos kužnih bolezni.

Figure 1.7: Izvedba dvojne ograje s kombinacijo panelne in električne ograje za rejo na prostem

Alternativne možnosti izgradnje zunanje ograje

Zunanja ograja naj bo visoka vsaj 1,5 m in največ 5 cm od tal. Lahko je različnih izvedb: npr. zidana, zadostuje pa tudi kakovostna gosto pletena žična ograja. Ograja mora biti sklenjena in mora preprečevati možnost spodkopavanja ali uvijanja, prav tako pa naj onemogoči tudi plezanje. Možnih je več načinov, in sicer:

z utrditvijo talne podlage z betonskim robom, asfaltno podlago ali dobro utrjenim peščenim robom, priporočeno vsaj 20 cm na vsako stran ograje,
z uokvirjanjem (vsaj spodnjega dela) žično pletene ograje, da se prepreči uvijanje mreže,
s podaljšanjem mreže na zunanji strani tako, da prekrije 30 cm tal.
z globokim sidranjem ali
z napeljavo električnega pastirja.

Na sliki 1.7 je prikazana skica dvojne ograje za zaščito reje na prostem, ki je sestavljena iz dveh delov: visoka zunanja panelna ograja z močnimi stebri z gosto mrežo, eno žico električnega pastirja 20 cm nad tlemi in 20 cm od panelne ograje na zunanji strani. Notranja ograja je električna in omejuje dostop prašičev do panelne ograje in s tem stik z divjimi prašiči, drugimi vrstami živali in ljudmi. Višina napeljave električnega pastirja je odvisna od kategorije prašičev, ki jo ograja ograjuje. Za svinje s pujski je primerna ograja na sliki 1.7, za tekače, pitance in svinje pa sta lahko namesto treh višin napeljanega električnega pastirja le zgornji dve, ena na višini 20 cm in druga na 45 cm. Pri ograjah z električnim pastirjem je še posebej potrebna redna kontrola, da prašiči niso narili zemljo ali drug material na žice.

1.1.5.2 Ograje v rejah z izpusti

Izpust mora biti ograjen z dvojno ograjo, kadar je notranja ograja propustna. Propustne ograje so paličaste in mrežaste ograje, leseni plotovi, električne ograje. Sem sodijo npr. tudi ograje, izdelane iz odsluženih obcestnih ograj. Propustne ograje omogočajo stik med prašiči znotraj ograje in živalmi ali ljudmi zunaj ograje. V nasprotju s propustno ograjo se lahko zgradijo polne pregrade iz betona, lesa ali plastike, a morajo biti grajene tako, da med posameznimi elementi ni rež.

V nadaljevanju prikazujemo nekaj rešitev, ki so odvisne od materiala, ki se ga uporabi za gradnjo notranje in zunanje ograje, in terena okoli hleva. Višina notranje ograje sicer ni predpisana in mora preprečiti, da jo prašiči preskočijo, pri zunanji ograji pa je v EU predpisih zahtevano, da je minimalna višina 1,5 m.

Na sliki 1.8 sta tako notranja ograja na izpustu kot zunanja ograja propustni, a dovolj gosti, trdni in visoki, da ju prašiči ne morejo prečiti. Razdalja med njima mora biti najmanj 1 m, teren je raven.

image: 10_home_anita_katedra_biovarnost_fig_OgrajaIzpust01.png

Figure 1.8: Pravilno ograjen izpust z dvema propustnima ograjama

Pri nepoškodovanih polnih notranjih ograjah pri izpustih, ki so lahko betonske (slika 1.9), lesene, plastične ali kombinirane (slika 1.11), zunanje ograje niso nujne. Primerne so v primeru, kjer je malo prostora za postavitev zunanje ograje. Ograje morajo biti v tem primeru visoke vsaj 1,5 m, biti pa morajo dovolj trdne, da jih prašiči ne poškodujejo.

image: 11_home_anita_katedra_biovarnost_fig_OgrajaIzpust02.png

Figure 1.9: Zadostno ograjen izpust z betonsko ograjo na ravnem terenu

Kadar je teren v okolici hleva z izpusti, ograjenimi s polnimi ograjami, nižji ali padajoč (slika 1.10), mora znašati višina podpornega zidu in ograje vsaj 1,5 m. Vsekakor pa mora biti ograja na izpustu dovolj visoka, da zadrži prašiče pred pobegom.

Če je polna ograja prenizka (slika 1.11), se lahko dozida ali poviša z lesom ali plastičnimi ploščami. Pri izdelavi in vzdrževanju je potrebno paziti, da med posameznimi gradbenimi elementi ni rež.

image: 12_home_anita_katedra_biovarnost_fig_OgrajaIzpust03.png

Figure 1.10: Zadostno ograjen izpust z betonsko ograjo s hlevom, privzdignjenim nad terenom

image: 13_home_anita_katedra_biovarnost_fig_OgrajaIzpust06.png

Figure 1.11: Primerno ograjen izpust s nizko zidano ograjo in dopolnjeno polno leseno ograjo na ravnini

image: 14_home_anita_katedra_biovarnost_fig_OgrajaIzpust07.png

Figure 1.12: Primerno ograjen izpust s nizko zidano ograjo in dopolnjeno propustno ograjo na ravnini

Kadar je nivo hleva nižji od okoliškega terena (slika 1.13) in je izpust betonski, se postavi zunanja ograja. Minimalna razdalja med ograjo in izpustom je 1 m, lahko pa se omogoči tudi dostopna pot za traktor.

image: 15_home_anita_katedra_biovarnost_fig_OgrajaIzpust04.png

Figure 1.13: Zadostno ograjen izpust z betonsko ograjo s privzdignjenim terenom

Na sliki 1.14 je razviden primer, ko je hlev zgrajen dvignjen nad okolico. Podporni betonski zid (škarpa) je navpičen ali strm, da se po njej ne da plezati. Izpusti pa so ograjeni s propustno ograjo. Višina betoniranega dela mora biti visoka vsaj 1,5 m. Kadar je nagib utrjene ali neutrjene klančine manjši (slika 1.15, da omogoča vzpenjanje živali ali ljudi, obvezno postavimo zunanjo ograjo.

image: 16_home_anita_katedra_biovarnost_fig_OgrajaIzpust05.png

Figure 1.14: Zadostno ograjen izpust s propustno ograjo in škarpo s hlevom, privzdignjenim nad terenom

image: 17_home_anita_katedra_biovarnost_fig_OgrajaIzpust08.png

Figure 1.15: Primerno ograjen izpust s propustno ograjo in utrjeno klančino

Teren je pogosto veliko bolj razgiban, zlasti v manjših rejah. V nekaterih primerih se da teren nekoliko pogladiti, spet drugje bodo kmetje uredili podporni zid itd. Nemogoče je predvideti vse možne rešitve, zato je prav, da se rejcu, ki je v težavah glede postavitve ograje in želi preveriti svoje rešitve, pomaga. Kmetje, ki vedo in verjamejo v to, kako mora biti reja zaščitena, bodo rejo tudi ustrezno zaščitili

1.1.6 Opozorilne table

Najmanj ob vsakem vhodu v rejo naj bo nameščena opozorilna tabla z napisom, ki opozarja mimoidoče na omejen, pravzaprav prepovedan dostop. Z njo poskušamo odvrniti naključne dobronamerne obiskovalce ali morebitne kupce od želje po samostojnem vstopu na območje reje prašičev. Pri reji na prostem ali v izpustih je pomembno tudi opozorilo, da naj obiskovalci ne krmijo prašičev. Opozorilno tablo (primera na sliki 1.16) se seveda lahko personalizira, a naj glavno sporočilo ne ostane skrito. V kolikor je reja s posebnim statusom, za katere je potrebna večja stopnja zaščite, se priporoča napis, ki sporoča obiskovalcu namen reje (npr. "Vzrejno središče", “Reja krškopoljskega prašiča”). Z navedbo kontaktne številke lahko obiskovalci pokličejo rejca ali oskrbovalca.

image: 18_home_anita_katedra_biovarnost_fig_tabla.png

Figure 1.16: Opozorilna tabla ob vhodu v rejo (levo) in na zunanji ograji pri reji na prostem (desno)

Opozorilna tabla

Tabla je nameščena najmanj na ograji ob vhodu v rejo, priporočljivo jo je namestiti še na območjih, kjer se reji lahko približajo mimoidoči. Iz table mora biti jasno razvidno, da gre za rejo prašičev.
Naj bo dovolj velika. Priporočeno je, da ni manjša od A4 formata. Priporočljiva je uporaba opozorilnih in kontrastnih barv.
Napis mora prepovedovati vstop nepooblaščenim osebam in vozilom (npr. "Vstop nezaposlenim prepovedan").
Zaželena je kontaktna številka rejca ali druge odgovorne osebe.
Priporočljiva je navedba statusa reje, s katerim sporočamo potrebno večjo stopnjo zaščite.

1.1.7 Preprečevanje prisotnosti ptic na območju reje prašičev

Ptice niso več dobrodošle prebivalke hlevov za prašiče in izpustov iz kar nekaj razlogov. Tako med pogoste vsiljivke štejemo lastovice, golobe, vrabce, vrane. Na prostem so lahko zlasti pujski izpostavljeni ujedam. Ptice iščejo hrano, lovijo insekte in v hlevih lahko tudi gnezdijo. Z iztrebki onesnažujejo površine, krmo, vodo in prašiče ter na ta način vnesejo v rejo tudi patogene mikroorganizme. Tudi material za izgradnjo gnezd prinesejo od vsepovsod. Velikokrat obiščejo koritaste ali skodeličaste napajalnike prašičev. Škodo lahko povzročijo tudi na izolaciji in z iztrebki uničujejo infrastrukturo.

Ptice vstopajo v hleve skozi okna, odprta vrata, stenske line in prehode na izpust. So zelo iznajdljive, če je zanje v hlevu hrana ali primerno okolje. Tako npr. znajo slediti prašičem pri prehodu vratc na izpustih. Prehodi z lesenimi ali zamreženimi vratci lahko precej zmanjšajo prisotnost ptic v hlevu. Vstop pticam v rejo in njihovo gnezdenje v objektu preprečujemo tudi z uporabo mrež, kot npr. na sliki 1.17 pri novem hlevu na izpustih.

Vsakršne poškodbe mreže je potrebno popraviti. Zamrežena bi morala biti tudi okna, ki se lahko odpirajo, in druge odprtine za zračenje. Kadar je grajen hlev z izpusti, mreže zapirajo odprtine pri ograjah izpustov (slika 1.17). Kadar je mreža primerno gosta, lahko zadržuje tudi insekte ali jim vsaj otežuje prehod. Kljub vsemu, zamrežitev ni zadosten ukrep za preprečitev prisotnosti insektov, zlasti muh. V hlevu je potrebno redno zatirati insekte.

Figure 1.17: Vgradnja mrež na izpustih za preprečevanje vstopa pticam in insektom

1.1.8 Higiena rok in obutve

Pred vhodom v ograjeno območje uredimo dezbariero za obutev in namestimo razkužilo za roke (slika 1.18). Najboljše mesto za dezbariero je pred vstopom v sanitarni vozel iz zunanje in hlevske strani. Dezbariere obutev in razkužila za roke se priporočajo tudi pred vhodi v posamezni oddelek. Pred vhod jih namestimo tako, da jih je nemogoče zaobiti, hkrati pa jih zaščitimo pred padavinami. Priporoča se tudi preoblačenje, kadar se prehaja iz oddelkov s svinjami k tekačem oz. pitancem. Rejci, ki imajo več zaposlenih, si omislijo obleke in obutve različnih barv, da se že na daleč opazi upoštevanje biovarnostnih ukrepov znotraj reje.

Figure 1.18: Dezbariere za obutev tudi pred vhodi v posamezne oddelke

Namestitev razkužil za roke in dezbarier za obutev

Razkužilo za roke namestimo na primerni višini tako, da je dobro vidno in lahko dosegljivo.
Dezbariero za obutev namestimo pred vhodom in izstopom iz sanitarnega vozla in pred vsak vhod v oddelke tako, da jo zaščitimo pred padavinami.
Dezbariera naj bi bila dovolj velika (široka in dolga), da nas prisili, da stopimo vanjo pri vstopu in izstopu.
Na trgu lahko kupimo sorazmeroma poceni pladnje za ureditev dezbariere.
Če poskušate najti svojo rešitev, pazite, da je dezbariera nepropustna, trdna, pralna in prenosljiva, da se lahko varno odstrani ostanke razkužila in očisti.
V dezbariero stopimo s čisto obutvijo. Ko stopimo v razkužilo, postojimo in štejemo do 10.
Dezbariere morajo biti redno vzdrževane, očiščene in morajo vsebovati razkužilo.
Za vstop v rejo si izberemo obutev, ki ji razkužilo ne škodi.
Morebitne obiskovalce pred prihodom opozorimo, da izvajamo biovarnostne ukrepe in bodo morali uporabiti dezbariero.

Zelo pomembna je dezbariera ob vstopu v rejo (slika 1.18). Obutev moramo v sanitarnem vozlu zamenjati. Razkužilo učinkuje sorazmeroma počasi (15 min), zato je pomembno, da se v sanitarnem vozlu preoblečemo in odložimo obutev in oblačila v nečistem delu (zunanja stran), kjer čaka na našo vrnitev. V obzir moramo vzeti, da lahko razkužila na obutvi pustijo madeže ali jih celo uničijo, zato se naj obiskovalci primerno obujejo. Po tuširanju oblečemo čista oblačila in obujemo čisto obutev v čistem delu (hlevska stran). Isto priskrbimo tudi za vse obiskovalce.

Preden stopimo v dezbariero moramo obutev očistiti organskega materiala, da razkužilo sploh lahko deluje. Obutev, ki jo uporabljamo v hlevu, je najbolje najprej temeljito očistiti in nato še razkužiti, ko odhajamo iz reje (slika 1.19). Tako lahko razkužilo deluje do naslednje uporabe, da imamo pripravljeno obutev za naslednji obisk v reji.

Figure 1.19: Predhodno čiščenje obutve pred uporabo dezbariere ob odhodu iz hleva

1.1.9 Zračni filtri

Namen filtracije zraka skozi zračne filtre je preprečitev vdora patogenov v rejo. Povzročitelji kužnih bolezni potujejo po zraku z delci prahu in vode. Še posebej je filtracija zraka pomembna, če se reja nahaja na območju z velika gostoto rej prašičev.