BIOVARNOST

  • Uvod v biovarnost


  • Ali se moramo držati biovarnostnih načel ni odvisno od tega kako veliko rejo prašičev imamo, niti kakšna je usmeritev kmetije, še manj pa lokacija reje. Prav vsaka kmetija, bodisi turistična, ljubiteljska, tržno usmerjena mora poskrbeti za urejeno biovarnost. Različne reje imajo lahko različne rešitve, vsem mora biti skupno le eno: izolirati prašiče od drugih živali. Rejec sam je odgovoren za zdravje svojih in drugih prašičev, če zaradi neupoštevanja smernic hote ali nehote okuži še sosedove ali prijateljeve prašiče.
    Pomembno se je zavedati, da prav nobena nalezljiva bolezen ni dobrodošla. Vsak pojav nalezljivih bolezni običajno povzroča zmanjšanje prireje tako ob akutnem pojavu kot kroničnem vztrajanju v reji. V nekaterih rejah so izgube sesnih pujskov nad 30 %, kar pomeni, da v treh letih izgubijo prirejo enega celega leta, če se zdravstvenega stanja ne sanira. Strah pred afriško prašičjo kugo (APK) usmerimo predvsem v krepitev biovarnostnih ukrepov proti vsem nalezljivim boleznim. Rejci se morajo držati Pravilnika o biovarnosti ter izvajanju biovarnostnih ukrepov iz uredbe (EU) o prenosljivih boleznih živali.
    Biovarnostni ukrepi bodo učinkovali le ob sistematičnosti, doslednosti in vztrajnosti rejcev ter ostalih udeležencih. Biovarnostni načrt, ki ga rejec zastavi s pomočjo specialista za prašičerejo, se morajo držati vse osebe, ki vstopajo v rejo - od družinskih članov do uradnih oseb.

    Pozitivni učinki biovarnosti se kažejo v manjših veterinarskih stroških. Po drugi strani pa so naše živali bolj odporne, zdrave.

  • Elementi biovarnosti

    • Ukrepe biovarnosti smo razporedili v enajst elementov, čeprav se nekateri med njimi prepletajo. Elemente biovarnosti prikazujemo tudi na spodnji sliki. V besedilu smo neoporečnost krme in pitne vode združili v eno poglavje predvsem zaradi obsega. V istem poglavju obravnavamo vnos genetskega materiala v čredo, v nadaljevanju pa prodajo prašičev obravnavamo ločeno. S tem želimo opozoriti, da je za vnos kužnih bolezni lahko problematična tudi prodaja plemenskih prašičev ali celo rastočih prašičev. Poglavje o preprekah za vstop v rejo smo dodali na začetek, saj je prvi ukrep, ki omogoča vzpostavitev potrebnih biovarnostnih ukrepov.

    Biovarnost v rejah prašičev ni sodobni izum. Včasih se je biovarnostne ukrepe poimenovalo z izrazom veterinarskosanitarni ukrepi ali samo preventivni ukrepi. Ko je bilo v naših rejah manj gospodarsko pomembnih kužnih boleznih in smo se proti uvozu novih bolezni uspešno upirali z zakonsko predpisano in strogo izvedeno karanteno, smo se nekoliko razvadili. Z vstopom v Evropsko Unijo je na državnem nivoju prosti trg dobil prednost pred varovanjem zdravja prašičev.

    Izpustitev obvezne karantene iz veterinarske zakonodaje so razlagali kot nepotrebno oviro, ki v sodobni prašičereji ni več potrebna. V resnici pa se je odgovornost za varovanje pred vnosom gospodarsko pomembnih in drugih kužnih bolezni v rejo prenesla na rejca, ki je s tem postala tudi njegova dolžnost. Država in stroka lahko le priporočata, kako lahko rejci preprečijo vnos bolezni. Pravzaprav pa lahko odreja ukrepe za preprečevanje širjenja kužnih bolezni, ki se zatirajo po zakonu, in to šele, ko se bolezen pojavi. To je v naše navade prineslo nekaj zmede. Posamezni rejci in novopečeni dobavitelji, ki smo jih včasih poimenovali kar prekupčevalci, so se razveselili možnosti nakupa prašičev iz drugih članic Evropske Unije. Prašiče so brezskrbno in neposredno vključevali v svoje črede. Pogosto je nižja cena povezana s slabšo kakovostjo ali nižjim zdravstvenim statusom pripeljanih skupin.

    Biovarnost delimo na ukrepe zunanje biovarnosti, s katerimi preprečujemo okužbo v lastni reji in širjenje bolezni med rejami, ter ukrepe notranje biovarnosti, s katerimi preprečujemo širjenje bolezni znotraj posamezne reje.

    Za zunanjo biovarnost poskrbimo z ograditvijo reje, omejevanjem obiskov na minimum, ureditvijo vstopnega mesta in protokola za ljudi (sanitarni vozel), z omejevanjem dostopa transportnih sredstev na območje reje, ureditvijo in uporabo dezbariere za transportna sredstva, nakladalno rampo za nakladanje ali razkladanje prašičev, umestitev silosov, skladiščnih prostorov za krmo, skladišč za živinska gnojila, bolnišnice in prostora za kadavre. V največji meri želimo preprečiti vstop drugim živalim v rejo.

    Notranja biovarnost je usmerjena na smer vsakodnevne oskrbe prašičev, delitev dela med osebjem, vključenim v vsakodnevna ali periodična opravila, časovni razpored del v hlevu, menjava delovne obleke in obutve med oddelki (vsaj med plemensko in pitovno čredo), razkuževanje rok in obutve pred vsakim vhodom, vzdrževanje higiene. Tudi zatiranje insektov in glodavcev sodi med ukrepe notranje biovarnosti.

    Vse reje prašičev naj bi imele ustni, ali še bolje, pisni dogovor o veterinarski oskrbi reje. Rejec in veterinar naj bi skupaj izdelala preventivni načrt za vzdrževanje zdravstvenega stanja v reji in ob prodaji prašičev v druge reje, zlasti plemenskega podmladka. Veterinar pa naj bi bil rejcu na voljo za klinične preiskave ob sumu ali ob pojavu kliničnih znakov ene od nalezljivih bolezni. Rejec obvesti veterinarja ob povečanem številu poginov, povečanem pojavu zahirancev, povečanega števila vročinskih obolenj (telesna temperatura nad 40,5 °C) v čredi ali skupini ali po neuspešnem dvakratnem zdravljenju mikrobnih obolenj.

    Pri tehničnih rešitvah in rejskih opravilih za izvajanje biovarnostnih ukrepov lahko rejec sodeluje s svetovalcem za področje gradnje hlevov.